Evropa nikakor ne pride k sebi po zmagi Marije Šerifović na helsinškem Evrosongu. Za nas z Balkana in njegovih zahodnih provinc je ta zgodba že zdavnaj mimo. Imamo večje probleme, denimo Sovo, morske meje, schengenske meje, prašičjo kugo, sojenja generalom in morilcem premierov... Pa še od nekdaj smo navajeni na skupno preživetje neverjetnih dogodkov – od nogometnih rezultatov 97:2 do sistema vožnje par-nepar, pomanjkanja bencina in kave, pritiska informbiroja ter vsakodnevne menjave plače v marke in obratno. Ni čudno, da se je v uglednem International Herald Tribune analize fenomena »helsinška Molitva« lotil celo ugledni profesor s Columbijske univerze Duncan J. Watts, ki je po štirinajstdnevnem globokem premišljevanju poskusil razložiti zahodni hemisferi, kako lahko zmaga pesem iz najbolj osovražene države v zadnjih dvajsetih letih, v izvedbi ne preveč čedne pevke, ki je imela ob sebi sicer čedno žensko spremljavo, ki pa je spominjala na skupino srbskih domoljubov, pripravljenih, da se z vsemi sredstvi postavijo po robu agresorju Natu in tistim, ki hočejo Srbiji vzeti Kosovo. Bogme se je mučil profesor z ameriško pametjo razložiti, zakaj je Angliji točke dala samo Malta. Zakaj je celoten pevsko razposajeni evropski zahod, ki evropskemu vzhodu ponuja toplo streho Evropske unije, zbral toliko točk kot v pločevino oblečeni ukrajinski pionirji? Katerekoli geopolitične teorije se je lotil v poskusu pojasnjevanja dodeljevanja točk, je brcnil v temo. Glasovanje je res politično in geografsko determinirano, je ugotovil profesor (»twelve points to USA!«), ampak, kje je logika, da Ciper da točke Turčiji, ki mu je okupirala pol države? Pet bivših jugoslovanskih republik da 12 točk Srbiji, s katero so bile v vroči in hladni vojni. Bosna, ki je tožila Srbijo za genocid, da dvanajst točk Srbiji, nič pa Angliji, ki je to Srbijo bombardirala. Ni logike, da celotna vzhodna Evropa ponudi točkovne drobtinice zahodni, čeprav občuduje njeno demokracijo, blaginjo, kulturo, strpnost... Baltske države častijo s točkami moskovske dekliče za popevčico Funny Bunny, bratom Švedom in Fincem pa ponudijo ostanke. Nemci dajo 12 točk Turkom, pa jih ne marajo ne doma ne v EU. Kateri Nemci, to je zdaj vprašanje. Bolgari in Makedonci se bogato obdarujejo, takisto Ukrajinci in Belorusi, pa drug o drugem večinoma govorijo skozi stisnjene zobe. Profesorju Duncanu ni nič jasno. Kaj pa, gospod profesor, če je bila morda Molitva kratko malo res najboljša pesem? Je to za Zahod pretežko razumljiva teorija?