Seveda pa Mike Leigh ne angažira grdih igralk zgolj zato, da bi delal hollywoodskim nepodobne filme, marveč prej zato, ker ima rad človeške pokveke: majhna in marginalna, zgubljena, povožena, polomljena, a vseeno uporna, trmasta, blaga in jezna bitja z vsemi njihovimi telesnimi hibami te so včasih tudi poudarjene, a ne toliko zato, ker bi njihove nosilce kakor koli determinirale, marveč prej zato, da bi okrepile njihov vtis realnosti: leighovske figure so spake, da bi bile bolje videti v svoji (in sploh sleherni) condition humaine. V Karieristkah pa se vseeno zdi, da sta protagonistki samo še v nekakšni emblematični vlogi leighovskih figur: to sta ženski, Hannah (Katrin Cartlidge) in Annie (Lynda Steadman), ki se po šestih letih ponovno srečata, iz tega srečanja pa ne sledi nič drugega kot to, da se pokaže, kako sta zdaj povsem drugačni kot v študentskih letih: zdaj sta spodobni, urejeni, v pisarnah zaposleni in povsem povprečni middle class dami, medtem ko sta bili v študentskih letih (kot se pokaže v Anniejinih flashbackih) pravi spaki Annie z grdo kožno boleznijo na obrazu in s trzajočo glavo, Hannah s histerijo in agresivnostjo tršatega in nečednega dekleta. Toda obe skupaj kot pokveki nista nič v primeri z Rickyjem (Mark Benton), prav tako študentom psihologije kot Annie, ki je s svojo debelostjo, jecljanjem, s tresočo se roko, ki mu, kot se zdi, pomaga vleči besede iz ust, s svojo lucidnostjo in vulgarno agresivnostjo pravzaprav najbolj originalna figura tega filma. Njegova poanta pa je nemara prav v tem, kar kaže spremenjeni ženski videz: ko se Annie in Hannah srečata kot brezhibno urejeni in čedni ženski, se iz tega srečanja ne razvije nobena zgodba ali, bolje, razvije se prav njuna zgodba, ki jo sestavljajo spomini na njuno obdobje pokvek, ko sta vsaj nekaj doživeli.