Bila je ena tistih čednih žensk, ki bodo vedno ostale čedne, kajti lepota ni v videzu ali senčenju, ampak v sami strukturi glave in potez. Ampak čeprav še ni bila srednjih let in so imeli njeni žareče rdeči lasje tiziansko polnost po obliki in po barvi, je bilo na njenih ustih in okrog oči nekaj, kar je nakazovalo, da jo razjedajo nekakšne žalosti, tako kot vetrovi naposled razjejo robove grškega svetišča. Ta drobna gospodinjska nevšečnost, o kateri je tako odločno govorila, namreč zagotovo ni bila tragična, ampak prej komična. Oče Brown je iz pogovora razbral, da mora Cray, drugi gurman, odpotovati še pred običajno uro za kosilo in da je Putnam, ki ga je gostil in ki se ni hotel odpovedati še zadnje pojedine s starim pajdašem, naročil, naj postrežejo s posebnim zajtrkom, ki naj bi ga pospravila dopoldne, medtem ko bi bila Audrey z drugimi, bolj resnobnimi osebami, pri dopoldanski maši. Tja je bila namenjena v spremstvu svojega sorodnika in starega prijatelja, doktorja Oliverja Omana, ki je bil resda znanstven človek nekoliko zagrenjene sorte, vendar pa navdušen za glasbo, tako da je bil voljan zaradi nje zaiti celo v cerkev. V vsem tem ni bilo prav ničesar, s čimer bi si bilo mogoče tolmačiti tragedijo na obrazu gospodične Watsonove; in z napol zavestnim nagonom se je oče Brown spet ozrl k možu trčenega videza, ki je brskal po travi.