Njihov vstop v gostilno opazi pijanec neugotovljive starosti, ki stoji naslonjen na pult. Možakarjev obraz je uničilo uživanje cenenega žganja in dolgotrajna izpostavljenost ledenim vetrovom, ki se kruto zaganjajo s Severnega morja. Zdi se, kot da so mu pod kožo popokale prav vse žilice in ga naredile podobnega slabo kuhani klobasi, kakršno strežejo v lokalnih okrepčevalnicah. Toda oči ima kontrastno modre barve, čeprav so beločnice v njih enake barve kot stene gostilne. Ko hrupna skupina stopi v lokal, se mu obraz napne od nejasnega spoznanja. Eden od teh mladih, morda več kot eden, porogljivo pomisli, je njegov sin. Svoje čase jih je spravil na svet kar nekaj, ko se je določenemu tipu žensk še zdel privlačen. To je bilo, še preden je pijača uničila njegov čedni videz in popačila govorico njegovega krutega, ostrega jezika v nerazumljivo golčanje. Zre v mladega možaka in razmišlja, če bi kaj rekel, vendar nazadnje ugotovi, da mu nima kaj reči. Nikoli mu ni imel. Mladenič ga niti ne opazi, vsa njegova pozornost je osredotočena na pijačo, ki jo bo odnesel skupini. Stari pijanec vidi, kako mladenič uživa v svoji družbi in v pijači. Spominja se, kako je bilo, ko je bil sam tak. Uživanje in družba sta izginila, pijača pa ne. Pravzaprav se je razširila, da bi zapolnila praznino, ki je nastala z njunim odhodom.