Ponovno je iztegnila jezik in ga nato končno skrila. »Okej,« je rekla. »Ko je tvoja sestra izginila in se nam nekaj ur ni javila, sem začela sumiti, da nekaj naklepa. In ker vem, da ničesar ne zna sama, kam bi torej lahko šla?« Privzdignila je eno obrv in zmagoslavno nadaljevala. »K tebi, jasno! Da bi se pogovorila s tabo!« Zadovoljna s svojim sklepanjem je pokimala. »In tako sem nekaj časa razmišljala o tebi. Kako to, da se vedno in povsod prikažeš tudi tam, kjer ti ne bi bilo treba, in si ogleduješ kraje zločina. Kako včasih pogruntaš serijske morilce, tega pa nisi. In kako si me zajebal s tistim kretenskim seznamom, da sem izpadla bedasta, me porinil na prekleta tla ...« Njene poteze so postale trde in za trenutek je bila ponovno videti starejša. Nato se je nasmehnila in nadaljevala. »V pisarni sem nekaj rekla na glas in narednik Doakes je odvrnil: 'Saj vam pravim glede njega, pa me ne poslušate.' In kar naenkrat je tvoj velik, čeden obraz kar povsod, pa ne bi smel biti.« Skomignila je z rameni. »Zato sem šla k tebi domov.«