Pesniška zbirka Barbare Simoniti je zanimiva z več vidikov. Skoraj vsaka beseda je zapisana v svojo vrstico, kar je v skladu z naslovom zbirke: besede teh kratkih pesmi, ki bi v običajnem zapisu obsegale le tri, štiri verze, padajo z neba kot zlati dež. Premik iz horizontalnega v vertikalni čas ima torej simboličen pomen: pesem je dar z neba. Tudi vsebina pesmi potrjuje takšno interpretacijo: pesnica je opazovalka in zapisovalka podob in impresij, ki se v ciklusu Mladoletje dotikajo predvsem narave, v ciklusu Bisernice pa ljubezni in bližine. V ciklusu Premene sta svet ljudi in svet narave v ravnovesju, pri čemer imajo naslikane podobe simboličen pomen (kot v pesmi Glas od zgoraj) ali pa so odslikave notranjih razpoloženj (kot v pesmi Tolmun). V asketsko zgoščenem sklepnem ciklusu Pismenke pa so v pesmih iz osmih (natančneje: štirikrat po dveh) besed podane nekakšne definicije stvari (lutnja, otok, kamen...) in pojmov (slovo, dvojina, ljubezen, strah...). Pri tem je pesnica izbrala besede, ki imajo že same po sebi moč, da opišejo določeno razpoloženje ali duševno stanje, in razčlenila njihov pomen, vendar ne na nekakšen objektiven, racionalen način, ampak s pesniškim, ponotranjenim videnjem povezav med stvarmi in pojmi. Zlasti ta ciklus (morda tudi celotno zbirko) je mogoče razumeti kot vezenino, o kateri govori pesem Romanca, ki je na sredi zbirke in v kateri vitez odjezdi v širni svet, medtem ko se nad vezenino sklanja solzan in čeden obraz; vitez ga bo vreden šele po svoji vrnitvi. Zbirka je potemtakem skladna celota, ki kljub videzu, da opisuje zunanji svet, govori o pesničinem notranjem svetu. A tega ni mogoče ugotoviti zgolj ob branju posameznih pesmi. To se razkrije šele, ko imamo pred očmi celotno kompozicijo zbirke. Kot pismenke ali hieroglifi ne razkrijejo takoj svojega pomena, tudi pesmi Barbare Simoniti zahtevajo večkratno branje, da se razodenejo njihovi skriti pomeni. Govorica teh pesmi je izčiščena in samosvoja; pesnica v želji izraziti težko opisljivi svet občutij uporablja poleg običajnih tudi redke in nove besede (nedotipna, tankoslišna, slepica) in zanimive besedne zveze, med katerimi prevladujejo genitivne metafore (metulji mladoletja, dež zlata, frnikola nebes). Večina pesmi je le iz enega ali dveh stavkov, kar še pripomore k njihovi enovitosti. V pesmih se pojavljajo tudi rime, čeprav ne vselej na predvidljivih mestih. Eden zanimivih ritmičnih učinkov je tudi ta, da verzi, če bi jih izpisali na običajen način, niso ne enako dolgi ne ritmično vezani na določeno stopico. Tako je v pesmi Bilje prvih devet vrstic v dosledno dvodelnem ritmu, zadnji štirje verzi pa v dosledno tridelnem, kar pa je v tem konkretnem primeru tudi vsebinsko utemeljeno na kontrastu med starim in novim: Lanska/ košnja/ gine/ v capah/ sive/ kotenine,/ skoznjo/ šiva in/ kroji/ sveža/ zalega/ zelenih/ zeli. Ponekod drugod ritmične nedoslednosti niso tako opravičljive in učinkujejo nerodno, še zlasti zato, ker so te pesmi, kot se razkrije pri branju in ne, kot je na papirju, največkrat štirivrstičnice s shemo rim ali asonanc abab in se vsako podaljšanje ali skrajšanje verza jasno sliši. Seveda rešitev ni v tem, da bi pesnica pristala na šablonsko nizanje enakih stopic, kar bi pri tako kratkih pesmih kmalu izzvalo naveličanost, pač pa v tem, da v vsakem posameznem primeru še bolj prisluhne ritmu pesmi in ji skuša dati kar najbolj vsebini primerno, enkratno in izrazito zvočno podobo. Zadnji ciklus kaže tudi, da lahko pesnica v želji po celovitosti ciklusa zdrsne v oblikovne in vsebinske šablone. Posamezne pesmi bi lahko bile v tem smislu bolj izrazite. Zbirka je kljub tem drobnim pripombam vredna pozornega branja.