V resnici William Henry Devereaux st. na fotografiji avtorja ni bil videti take vrste možakar, ki bi potreboval prav veliko pomoči. To je bil morda eden od velikih očetovih talentov da je prek svoje poze ali giba znal povedati, da je on sam vse, kar potrebuje. Ta videz samozadostnosti je bil morda celo kriv za njegovo uspešnost pri mladih ženskah v različnih preddiplomskih programih, kjer je poučeval. Sumim, da mu je kljub temu, da ni bil presunljivo čeden moški, ženskam nekako uspelo posredovati naslednje sporočilo: ali bodo to naredile ali ne, je njihova skrb, ne njegova. Zato so to seveda naredile. Dobro razumem, zakaj, saj sem se tudi sam potegoval za njegovo pozornost. Ta ista samozadostnost mi je kot otroku povzročala prave muke. Kadar koli je kam šel, mi je jasno dal vedeti, da lahko grem zraven ali ne, kakor se bom sam odločil. Vedno sem se odločil, da bom raje ob njem in ne ob materi. Ona mi je bila sicer ljubša družba, ker me je upoštevala. Zaradi dejstva, da me je dejansko rada imela ob sebi, tako se je vsaj zdelo, pa je mama postala zame manj zaželena družba, kadar sem lahko izbiral med njo in očetom. Ne spominjam se, koliko sem bil star, preden se mi je končno posvetilo, da so vsi trudi, da bi se približal očetu, zaman. Iz preprostega razloga, ker se mu preprosto ni dalo približati. V resnici že ne. Verjetno bi do tega preprostega spoznanja prišel že prej, če ne bilo moje mame, za katero sem začel sumiti, da se ji to tudi še ni posvetilo.