Počutila sem se osamljeno, zavedala sem se prazničnega vznemirjenja na kopnem. Potegnila sem iz žepa mobilni telefon in strmela vanj, kot bi ga želela prisiliti, da bi zazvonil. Nenadoma je čoln poskočil naprej in skoraj me je vrglo v vodo, telefon pa mi je v loku zletel iz roke. Bilo je kot v počasnem posnetku. Pomislila sem, da bo še vedno deloval, če v vodi ne bo predolgo, zato sem takoj skočila za njim. Ko sem ga z desno roko zagrabila, mi je z leve padel prstan. Bil je, vsaj mislim, moj poročni prstan. Takoj sem se odločila, da grem ponj; ves zrak sem izpihnila iz pljuč, da bi potonila hitreje, in ko sem prstan res prijela, se sploh nisem mogla ustaviti; še kar naprej sem tonila. Ker sem ugotovila, da lahko diham tudi pod vodo, se sploh nisem ustrašila. Potem sem v miru priplavala nazaj do čolna. Pregledala sem telefon, še sem imela signal, ampak podvomila sem, da bi me prijatelji lahko priklicali. Spet sem skočila v vodo in plavala do mosta. Pod mostom me je hotel spraviti na kopno čeden moški, ki je stal do pasu v vodi. Rekel je, da ga je najel moj oče, ki z menoj ni bil zadovoljen. Skomignila sem, se mu izvila in šla proti drugi strani mosta. Do tja sem šla tako, da sem hodila po vodi, lebdela nad površino in skakala iz nje kot delfin, samo da bi pokazala veščine in obvladovanje vode. Ko sem prišla na most, sem spet pogledala, ali telefon deluje.« MinaKo sem enkrat začnemo potapljati ...