Če imamo mlajše ženske za lepše kot starejše, mar to pomeni, da hči izrine mater na drugo mesto, ko govorimo o ženski moči? Spomnim se dogodka na tržnici, ko sva z mamo kupovali koromač pri enem tistih prodajalcev koromača, ki so kot semaforji v predmestju. Prav veliko ne delajo. In nikoli niso rdeči in nikoli niso zeleni. Samo tam so in silno mežikajo. Prodajalec se mi je posvetil z dušo in telesom. Krilil je z rokami. Sopihal in pihal in dihal. In mi naložil še dva koromača, ker sem tako fejst punca. Mama pa je stala tam, skoraj plaho in na skrivaj. In še ko je plačala koromač, je ni niti pogledal. Meni je sicer godilo in sem imela rdeča lica, a hudo mi je bilo zaradi mame. In ko sva sedeli že doma in je bil koromač že kuhan in na belih krožnikih, se še vedno nisva spogledali. In preganjale so me grozne misli. Da sem jaz opažena, moja mama pa ne. In čeprav ni naredila nič slabega in je zame najlepša mama na svetu, ji je svet poslal znak, ki naju je ločil in povzročil napetost. Mame so tudi ljubosumne in zato imajo slabo vest in se ustrašijo in obmolknejo. Zato pa so ženske v službi toliko bolj glasne. Ker je v službi večji družbeni pritisk. In ker so starejše ženske ljubosumne na mlajše in mlajše iščejo podporo pri starejših moških, ker, kako boš pa delal, če te nihče nima rad, in starejši moški jih razumejo in božajo in starejše ženske so še bolj jezne in tole bo zelo pesimistična kolumna, če se ne bo že nekdo oglasil in rekel: ampak tvoja šefinja je pa res fejst baba! Točno. Ker je izkušena. In bolj zrela. In baje tako prekleto seksi, ko na njej ni kikle in bluze. Ženske okoli sebe bom odslej občudovala bolj na glas. Poskusno. Da končno slišijo, da so čisto o.k. punce. In stare in mlade. In lepe. In pametne. In potem si bom morda končno lahko tudi zapomnila, kje sem bila, ko je bilo konec ene od mojih vojn. V službi, pred pisarno, upam. Ko je spet šel mimo tisti čedni fant.