Sranje! Mogoče je pa res dolgočasen, si je rekel. Odšel je mimo punc, ki so ga spremljale s pogledi in se hihitale. Prepričan je bil, da se norčujejo iz njega. Niti sanjalo se mu ni, da se večini med njimi zdi neskončno zanimiv. Tudi Ajdi … Mark je bil namreč izrazito čeden fant. Bil je visok in vitek, tudi nekoliko mišičast, čeprav se ni ukvarjal z nobenim športom. Včasih je le iz golega dolgčasa delal sklece v svoji sobi. Imel je modre oči in lase, za katere so nekateri rekli, da so blond, drugi pa, da so svetlo rjavi. Barva njegovih las se je spreminjala z letnimi časi. Poleti, ko mu jih je posvetlilo sonce, so bili bolj svetli z redkimi rjavimi prameni, pozimi pa so bili bolj rjavi s svetlimi prameni. Segali so mu do vratu, na vratu pa so se mu kodrali navzgor. Poteze obraza je imel nežne, vendar drugačne kot njegova mama. Njej je bil bolj malo podoben, le ustnice je imel enako polne kot ona. Kadar ga je Lucija Lupinc natančno pogledala, se je morala spomniti na svojo davno ljubezen. Mark jo je vedno bolj spominjal nanjo. Bil je zelo podoben svojemu očetu. Tega Mark ni mogel vedeti, ker svojega pravega očeta ni poznal. Nikoli ga ni videl, tako kot tudi oče ni videl njega. Kako le? Saj sploh ni vedel zanj.