Na 17. strani oče pripoveduje zabavno zgodbo o sosedu Branku, še eni žrtvi čebeljega pika. V tem obdobju je bil Ivan odgovoren za zadružni čebelnjak, sestavljen iz dvesto panjev. Absolutno preveč, toda pravila so pravila . Pomaga mu moj trinajstletni oče. Dan je čudovit; ptice žvrgolijo; med čebelnjaki stoji jablana, katere veje se pod šibijo pod težo sadežev . Mir in tišino med čebelnjaki zmoti le kakšno jabolko, ki pade na tla. Z jablanove veje visi roj čebel, ki bi ga bilo treba prestaviti v panj. Ivan hoče stresti vejo, medtem ko bi moj oče pod njo držal panj. Toda jaz si mislim, da sem morda prešibak, da bi lahko držal panj in ujel čebele. Če jih ne prestrežem, bodo padle name. Vem, da ne pikajo, kadar rojijo, ampak če bodo padle name z želi navzdol, jo vseeno lahko skupim. Za nameček bi potem morali čakati, da se roj spet zbere . Tu nastopi Branko. Ker so ga čebele že tolikokrat opikale, jih sovraži. Vseeno pa je pripravljen pomagati. Najbrž upa, da bo lahko kaj ukradel ali vohunil za Ivanom, ki sprejme njegovo pomoč. Tako torej Branko stopi pod drevo, živčno pogleduje k čebelam in se prestopa v majcenih krogih, da bi čim bolje nameril panj. Še zmerom se premika, ko Ivan z dolgo, ukrivljeno palico strese vejo, in roj trešči naravnost na Branka. Še preden mu kožo predre prvo želo, že zavrešči in stresa z glavo, kot da bi ga obsedla vojska demonov.