"Moj oče je bil zaljubljen v čebele," nam pove Ivan Janez Skok, ki je v mladosti svojega očeta velikokrat opazoval pri čebelarskem delu. Od njega se je tudi naučil osnov čebelarjenja, znanje pa kasneje nadgrajeval ob prebiranju čebelarskega časopisa in ob druženjih z drugimi čebelarji iz Čebelarskega društva Slovenske Konjice katerega član je bil tudi sam. Ko je bilo Ivanu okoli osem let, je njegov oče tudi sam izdelal nov čebelnjak s šestnajstimi AŽ panji. "Po očetovi smrti leta 1969 sem, čeprav sem takrat že živel v Slovenskih Konjicah, prevzel njegove čebele. V rojstni kraj sem se vračal predvsem med vikendi in takrat poskrbel za svoje čebele. Ko pa je tri leta po očetu umrla še moja mama, sem čebele s čebelnjakom vred preselil v Bezino, kjer čebelnjak stoji še danes," je o selitvi čebelnjaka povedal Ivan. Danes čebelari z enajstimi AŽ panji, že prihodnje leto pa naj bi dodal še štiri.