Vid je zavaroval les pred mrčesom in zunanjost prevlekel s čebeljim voskom. Ni pa iz omare pregnal nečesa drugega. Oglasilo se je že prvi večer. Sedela sem za računalnikom in se ukvarjala z oblikovanjem neke neumne reklame, ko je v spalnici glasno počil les. Mislila sem, da se omara prilagaja novemu ozračju in oblekam, obešenim v njej, toda kmalu zatem so zaškripala še vrata, čeprav so bila podmazana z lanenim oljem. Prsti na miški so mi zastali, srce mi je začelo biti hitreje in vsa sem se spremenila v ušesa. Dolgo se ni nič zgodilo in skoraj bi že nadaljevala z delom, ko je spet zaškripalo. Tokrat ne več v omari, ampak po parketu. Kakor da nekdo previdno stopa iz spalnice v delovno sobo. Kadar koli me zagrabi panika, se vedno spomnim babičino tolažbe, ko me je bilo v mladosti strah: ničesar ni, kar ne bi bila božja stvar, in zato se ni treba ničesar bati. Pa vendar sem se ozrla previdno in s kepo strahu v grlu. Nikogar ni bilo, nihče ni prihajal in sama sebe sem oštela: “Koza presrana, sram te bodi, saj nisi več otrok!” Vesela lastnega glasu, ki me je opogumil, sem se spet lotila dela. Toda med iskanjem primernih črk v grafičnem naboru me je nenadoma zmrazilo v tilnik: bil je to povsem določen občutek, da mi nekdo diha za ovratnik in zavzeto opazuje vsak moj migljaj z miško. Pogosto se mi dogaja, da zaznam poglede ljudi za hrbtom, in skoraj vedno potem odkrijem opazovalca. Tokrat sem vedela, da ne bom nikogar videla, a vendar se občutka opazovanosti nisem mogla znebiti. Celo stopnjeval se je. Očitno je vsiljivca zelo zanimal računalnik in moje početje z njim. Kar je preveč, je preveč; morda je kriva preutrujenost in si vse skupaj domišljam. Ugasivši stroj sem se odločno podala v kopalnico, zaklenila vrata in se pripravila na prhanje. Pod curki mlačne vode se vedno sprostim in preženem napetost iz telesa s čutnim uživanjem. Nobeno božanje mi ne more nadomestiti trepetavega dotikanja vode in njenega polzenja po koži.