Tudi v Seničnem pred cerkvijo raste lipa, pod katero se prav tako dvakrat na mesec ustavi potujoča knjižnica Tržič. Predvidevajo, da je lipa stara od 150-200 let, ne vedo pa, kaj se je z njo zgodilo leta 1863, ko je pogorelo pol vasi in cerkev. Franc in Tončka Perko sta pripovedovala, da so imeli včasih mladi pod lipo randije in da se je nasploh pod lipo zbiral »cel Sničen«. Podnevi se na klopcah ob lipi dobivajo vaščani, zvečer pa otroci; še pozimi, ko je mrzlo, sedijo okoli nje. Menda so domači fantje toliko presedeli pod lipo, da so se ji kar korenine svetile. Vsako leto imajo za Sniški semenj (eno nedeljo pred Sv. Jernejem, ki goduje 24. avgusta) pod lipo veselico, domačini postavijo stojnice, kjer prodajajo domače izdelke (volno, čebelji med,...) ali prikazujejo stare običaje (npr. klepanje kose). Na velikonočno soboto so se na žegen domačini pripeljali s konji, ki so jih pustili pod lipo, sami pa so šli v cerkev. Za praznik sv. Rešnjega telesa so nekdaj vsi lomili spodnje vejice in jih zatikali za okna, danes se tega običaja držijo le še pri Jurčnik in pri Tonc. Vaščani so nabirali tudi cvetje za čaj, vendar ne preveč, ker lipe niso hoteli sekati. Včasih, še posebej ob sobotah zvečer, ko so se fantje in moški vračali iz gostilne, so se ustavili pod lipo in zapeli (tudi podokence). Tako se je pelo še približno 40 let nazaj. Pred nekaj leti so člani ansambla Gašperji pod Sniško lipo snemali kaseto.