Dan prej. Zagreb, 14. oktobra. Mestno središče. Armgeddon je v Apolu in Zagrebu. Šepetati konjem je v Evropi in Studiu. Predsedniške laži v Griču. V gledališču Kerempuh na Ilici so Vojni profiteri u Hrvata. Spremenljivo oblačno in ne preveč hladno je, tu in tam sonce zasije z vso močjo, vmes porosi dež, vendar se takoj posuši na tleh, ki jih v Zagrebu preprosto moraš opaziti. Nemogoče je spregledati, kako lepa, kako čista in urejena so, kako skrbno in brezhibno so vzdrževani tlaki povsod po mestnem središču. Ivana Haničar, ki je skrbela za arhitekturo na letošnjem jubilejnem 25. Salonu mladih, se sicer ne strinja povsem: »Dobro,« pravi »čisti in vzdrževani so že, vendar je vse isto, vzorec čebeljega satja se preveč ponavlja.« Seveda, Ivana je tu vsak dan, ima nekaj in hoče še več. Zato je kritična. Tako kot je Ljubomir Miščević s fakultete za arhitekturo kritičen do težav v prometnih konicah in kakor sta Dražen Arbutina z univerzitetnega Zavoda za urbanizem in Helena Alfirević zadržana do urbanizma nekaterih območij zunaj mestnega središča. Jasno, oni v Zagrebu živijo, delajo, se z njim ukvarjajo, hočejo napraviti več, razmišljajo o najboljšem možnem, zato so mnoge vsakdanje velike in majhne reči samoumevne, spet druge polne slabosti.