"V samostan sem vstopil zelo mlad, kmalu po končani osemletki, kar je bila prednost, saj sem bil še mehak kakor vosek, ki je pripraven za oblikovanje. Kmalu sem že pomagal bratu Frančišku pri čebelah, največ pri nakladanju in razkladanju panjev, ki smo jih vozili na spomladansko pašo rese. Velikokrat sem pomagal tudi bratu Robertu, ki je potem prevažal te naše čebelice s traktorjem vse tja do Istre in Nove Gorice, na kostanj v Kresniške Poljane in na hojo na Rob. Večkrat smo jih peljali tudi z vlakom na jesensko pašo v Liko. Dandanes si ob vseh olajšanjih s prevozi kar težko predstavljamo, koliko truda in skrbi je bilo povezanih s temi romanji, preden smo prišli do čebeljih dobrot. So pa tudi drugi in drugačni časi in že kar nekaj let čebel ne vozimo več na pašo na Hrvaško, saj so zdaj drugi in drugačni pogoji. Pri nas v Sloveniji je tudi marsikaj narobe in kar naprej lahko slišimo in prebiramo o pomoru in umiranju čebel, zastrupljenih s pesticidi in z drugimi strupi, država pa je nekako anemična do teh problemov, čeprav so se stvari razrasle že do prave katastrofe in je nevarnost, da izumre naša sivka, popularna kranjska čebela, ki je postala kakor lipicanci simbol naše slovenske istovetnosti posebno zdaj, ko se gremo združeno Evropo."