Njeno botanično ime je Robinia pseudoacacia in je iz družine metuljnic. Robinija ima redko, zračno krošnjo s cikcakasto skrivenčenimi vejami in spominja na kakšno drevo iz afriških polpuščav. Na mladih vejicah so izrazita vzdolžna rebra, pod nabreklim zalistjem pa so skriti popki brez lusk. Listi so lihopernati, sestavljeni iz devetih ali enaindvajsetih svetlo zelenih kratkopecljatih lističev z gladkim robom. Na mestu, kjer je listni pecelj pritrjen na vejo, se razvijeta dve ostri, trdi, dva centimetra dolgi bodici. To je nič kaj prijeten zaščitni znak robinije. Drugi zaščitni znak, ki je prijaznejši, so njeni cvetovi, ki nas nekje v maju prijetno opajajo s svojim vonjem. Cvetje se razvije skupaj z listi in ko je v polnem cvetenju, je prekrita vsa krošnja z bujnimi grozdastimi socvetji. Iz cvetja se razvijejo ploščati rjavi stroki, v katerih se razvijejo semena, ki so strupena. Robinija uspeva v rahlih, rodovitnih, peščenih in globokih tleh. Raste zelo hitro, les pa je zelo trden in kakovosten. Najprej se je razrasla v vinorodnih krajih, pozneje pa tudi ob gozdnih robovih, nasipih in obrežjih po vsej Sloveniji. Pri nas jo cenimo predvsem zaradi zelo trpežnega vinogradniškega kolja, trajnega lesa za stebre, seveda tudi zaradi medeče čebelje paše in okusnega cvrtja iz cvetja, ki je edino uporabno v zdravilne na mene. Gospodarsko je najbolj cenjena zaradi medonosnosti, saj da lahko eno drevo na dan tudi do sedem kilogramov odličnega kakovostnega medu.