V zadnjih letih zanimanje za čebelarjenje upada, in to ne le na Logaškem, kjer so naravne možnosti zanj še vedno velike; teoretično menda zadoščajo za nekaj 10 tisoč panjev. Čebelarjenje nasploh že dolgo ni več neprivlačno le zaradi čebeljih pikov: ko je s polj izginila ajda, so se začele težave s prehranjevanjem čebel za zimo, saj je bilo več let težko dobiti krmni sladkor. Ko se je gospodarstvo v državi izboljšalo in preskrba s sladkorjem ni bila več tako huda težava, je cena medu relativno padla, čebelje družine pa je začela pestiti zajedavska pršica Varroa destructor. Borba s tem zajedavcem zahteva novo znanje in povzroča dodatno delo, predvsem pa – ob sočasnih doslej neznanih čebeljih virusnih boleznih – hude izgube čebeljih družin. Na Logaškem so v zadnji zimi presegle 30 odstotkov. Čebelnjaki se umikajo urbanizaciji, verjetno jih praznijo tudi lokalne in svetovne klimatske spremembe. Ker ni velikih površin s poljščinami in sadovnjaki, nam je prizaneseno vsaj s pesticidi. Čebelarstvo je v samostojni Sloveniji sicer postalo priznana kmetijska dejavnost, vendar je to čebelarjem prineslo tudi preveč dotlej nepoznanega dela in stroškov, administracije in davkov, velikim čebelarjem pa se je hudo zmanjšal prostor, kamor lahko vozijo svoje čebele na pašo.