Njegove duševne moči se širijo prek vsega sveta; nikakršne usmeritve njegovih predstav na eno ni: torej tudi nobene nagonske spretnosti, nobene veščosti – in, kar spada sem še pobliže, nobenega živalskega jezika. Ø...] Kateri jezik Ø...] pa človek poseduje tako instinktivno kakor sleherna živalska vrsta svojega in ustrezno svoji sferi? – Odgovor je kratek: Nobenega! In prav ta kratki odgovor je odločilen. Pri vsaki živali je, kakor smo videli, njen jezik izraz tako močnih čutnih predstav, da te postanejo nagoni; s tem je jezik, tako kakor čuti in predstave in nagoni, sleherni živali prirojen in njej neposredno naraven. Čebela brenči tako, kakor tudi srka med; ptica poje tako, kakor tudi gnezdi – kako pa po naravi govori človek? Sploh ne govori po naravi, tako kot le malokaj ali pa sploh ničesar ne počenja popolnoma po instinktu kakor žival. Če pri novorojenem otroku izvzamem krik njegovega občutenjskega stroja, je nem; z zvoki ne izraža ne predstav ne nagonov, kakor to na svoj način počne sleherna žival. Postavljen le med živali je torej najbolj siroten otrok narave. Gol in sam, šibak in uboren, plah in neoborožen; in – kar je vrhunec njegove bede – oropan slehernega življenjskega vodila. Rojen s tako razpršeno, ošibljeno čutnostjo, s tako nedoločenimi, dremavimi zmožnostmi, s tako deljenimi in otopelimi nagoni, očitno usmerjen na tisoč potreb, določen za široko okrožje – in vendar tako siroten in zapuščen, da niti z jezikom ni obdarjen, da bi z njim izrazil te svoje pomanjkljivosti.