Nekatere samotarske čebele živijo v tleh. Skopljejo si navpične rove, ki jih na površini obdaja majhni krtini podoben kupček rahle zemlje. Nanje lahko včasih naletite na vrtni trati, na mestih, ki so najbolj izpostavljena delovanju sonca. Seveda, če trate ne zalivate s herbicidi, ki te živali takoj ubijejo. Nekatere vrste znašajo svoja gnezda v prazne polžje hišice, medtem ko druge poskrbijo za naraščaj v luknjah v lesu, v suhih slamnatih bilkah ali steblih trstike. Praviloma se vse odločajo za topla, soncu izpostavljena mesta, kjer se njihov zarod bolje in hitreje razvija, pa tudi plesni, ki bi ga lahko ogrozile, se na soncu ne razvijajo. Včasih lahko takšno živalico opazujete, ko neutrudno nosi iz luknje v lesu drobir in ga meče ven. Lukenj ne dolbejo same, temveč uporabljajo tiste, ki so jih izvrtali lesni črvi, včasih se zadovoljijo celo z luknjo, ki je ostala za izruvanim žebljem. Obnašanje teh živali seveda ni brezglavo početje. V luknji bo samica poskrbela za svoj zarod in ga oskrbela s hrano, ki bo zadoščala, da se bo iz jajčeca razvila odrasla žival, ki bo naslednje leto ponovila zgodbo. Hrana za naraščaj je cvetni prah, ki ga različne vrste prinašajo vsaka na svoj način.