Na zadnji strani tega gradiva imamo podatek, da je bilo v letu 2009, in domnevam, da bo tudi enako v letošnjem letu, namenjenih za področje čebelarstva 2 milijona 115 tisoč 286 evrov. Od tega so bili ukrepi na področju čebelarstva 968 tisoč. Tu moramo povedati, da strokovne naloge so posebej financirane, 180 tisoč, Fitosanitarna uprava za zmanjšanje tveganja za čebele 113 tisoč, program ohranjanja biotske raznovrstnosti, to so genetsko-molekularne analize, ki so pokazale, da se podvrsta kranjske čebele druži z dvema podvrstama, močnejšima, in sicer, makedonsko in italijansko, tu v Sloveniji, in da imamo celo še preostalih 14 variacij, ki se pojavljajo. Tako da je zanimivo, da vendar znanstvene raziskave, ki se odvijajo v Sloveniji na področju čebel, niso financirane iz sredstev, ki so namenjena ukrepom za zaščito čebel in preprečevanje bolezni. In da je javna svetovalna služba v čebelarstvu 820 tisoč evrov stala lansko leto. Zakaj to berem in zakaj o tem govorim? Zaradi tega, ker me zanima, koliko pravzaprav proizvedejo čebele medu in koliko ga čebelarji pridelajo, ker verjetno ravno ves med, ki ga čebele proizvedejo, ne gre na trg, ker upam, da ga tudi kaj same dobijo za pojesti. Ali je to povezano s tem, da je v teh podatkih na razpolago podatek, da je bilo v letu 2009 120 tisoč 500 približno čebeljih družin. In zdaj, ali imam prav ali nimam prav, ne spomnim se namreč več tega s faksa tako, kot se spomni Janez, to pomeni, da je na vsako čebeljo družino 27 kilogramov medu pridelanega oziroma pobranega? Če je to res, potem pomeni, da imamo letno okrog 3.200 ton pridelanega medu. Potem so pa ti