Med je lahko cvetličnega izvora (svetli med) in čebele tam nabirajo nektar – to je snov, s katero rastline privabljajo opraševalce. Če čebele nabirajo nektar v glavnem na eni rastlini, dobimo sortni med, na primer akacijev, lipov, kostanjev. Drugi izvor medu je mana, ki je izloček žuželk, ki sesajo sok na rastlini. Iz mane nastane temni med. Mano v glavnem nabirajo na hoji in smreki, torej hojin oziroma smrekov med, če pa ni tako specifičen, ga imenujejo gozdni med. Temne, manine sorte medu vsebujejo več mineralov ter manj glukoze in fruktoze kot cvetlični med, medtem ko cvetlični med vsebuje več sestavljenih sladkorjev. Kostanjev med je zelo grenek, ker vsebuje veliko cvetnega prahu, akacijev pa precej sladek in milega okusa. V manjših količinah slovenski čebelarji pridelajo še repični, češnjev, javorov, regratov med, med iz rašeljike, iz hrastove mane in nekatere druge.