Meri dober meter in pol ter se proti pričakovanju ne pritožuje, če jo nagovoriš s »tamalo«. Zdrav ego v zdravem telesu. Sicer pa – saj poznate tisto o koncentraciji strupa v majhnih steklenicah, ne? Bistra je kot studenec, široka kot nebo in ostra kot britev. Srčna pa tako, da bi se le stežka primerjala s čim zemeljskim. Zaznava kot najnatančnejši merilni instrument, in če bi se potikala naokoli v srednjem veku, bi bila hitro le še pepel. »Čarovnice so moje prijateljice,« se zasmeje na široko in zaplava med spomine. »Tudi prva pesmica, ki sem jo preigravala na violino do onemoglosti, je bil Čarovniški ples. Naključij pa seveda ni,« verjame v energijo bolj kot v božanstva osemindvajsetletna Ljubljančanka, ki je padla na svet ravno pravi trenutek. Če bi odlašala še minuto, bi bil čas njenega rojstva poln vražjih številk in lahko bi se primerilo, da bi mama povila hudička namesto angelca. Na srečo se je izteklo dobro. Starši so ji sicer med odraščanjem nemalokrat povedali, da nima nič skupnega z angeli, s hudiči pa na srečo tudi ne.