Po srednji gradbeni tehnični šoli ste stopili v red bratov kapucinov in z odločitvijo močno presenetili. Kaj je bil vzrok za tako korenito odločitev? Izkustveno spoznanje, da je v življenju največja priložnost živeti svojo osebno zgodbo, svojo osebno poklicanost. Za sprejetost, ovrednotenost se lahko mimogrede zatajimo v neko splošnost, pričakovanost in nismo več resnični in smo tuji sebi in vsemu, kar nas obdaja. Če smo prepoznani in sprejeti kot osebnosti in s tem tudi vredne posebnosti, potem si upamo biti in vznemirjeno iščemo območje svojega uresničevanja. In moje območje je vsekakor duhovni poklic. Slovenski izraz »poklic« je odličen, ker govori, da gre za poklicanost, za nagnjenost k določenemu načinu bivanja, v katerem se lahko najbolje uresničuješ in si najbolj skladen s celoto življenja. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani ste bili leta 2003 habilitirani v doktorja znanosti s področja literarnih ved. V doktorskem delu se ukvarjate z odreševanjem niča. Kako? To je vprašanje, ki v odgovoru zdaleč presega prostor, ki nama je v tiskanih vrsticah odmerjen. Pa vendar, v prispodobi: Kako odpraviš strah? Da se z njim soočiš. Strah se izniči v svoji notrini – ker je samo videz in ne resničnost. Tudi nič se izniči v svoji notrini. Dejansko ga ni – je le »območje« presežnosti. Naj omenim bolj otipljiv kozmološki vidik: črne luknje. Zdi se, da v središčih naših galaktičnih razsežnosti goltajo vse, kar je, v navidezno izgubo; dejansko pa se vse, kar pade v črno luknjo – v »nič«, preseže iz območja časa in prostora; preide v novo dimenzijo. Sam sem se ukvarjal z odreševanjem niča v literarnih zapisih, predvsem v spisih izjemnega, žal spregledanega slovenskega dramatika, Stanka Majcna. Če podatek še drži, imate bogato bero 17 knjižnih enot, ali pa je na tem področju sedaj že kaj novega? Tej beri so se v zadnjem času pridružili štirje novi naslovi: zgodovinska povest Friderik in Veronika, potem knjiga, ki je sad raziskovanj in sodelovanja z najboljšimi strokovnjaki Skrivnosti starodavne kartuzije, za otroke je izšla slikanica Ali si upaš? in pred kratkim v redni zbirki Prešernove družbe 100 duhovnikov, redovnic in redovnikov na slovenskem. Pri Mohorjevi družbi pa je tik pred izdajo z življenjskimi zgodbami bogata knjiga Za dobro doto. Prva stvaritev, ki je nastala iz globoke osebno izpovedne potrebe, je bil Mavrični angel, ki je že v letu izdaje doživel ponatis. O čem pripovedujete v Mavričnem angelu? V tej zame izjemno dragi pripovedi govorim o pomembnosti sočutne bližine. V trenutkih stiske moramo prepoznati angela, ki ga Bog vedno pošlje v temino naših čutenj. Angelske bližine so tiste, ki nas iz noči pospremijo v dan, k svetlobi čutenj, ki gotovo pridejo. V stiski in bolečini se ne smemo osamiti. Odrešuje bližina. Eno izmed sporočil Mavričnega angela je tudi: bodimo angelske bližine ljudem, ki so v tesnobi življenja. Uspešnica s ponatisom je tudi knjiga Da, življenje. Veste, kdaj je zame knjiga uspešnica? Če je s svojim sporočilom prijateljska bližina posamezniku, ki ga pokliče, da jo vzame v roke; še posebej, če je bližina posamezniku, ki je v stiski. Iz tega vzgiba je nastalo kar nekaj knjig. Dve vaši ediciji je izdala Evropska unija: Kako biti – vzgajati, da bi otrok lažje rekel drogam ne, in drugo, Kljub vsemu, živeti je lepo. Napisani nista zgolj na podlagi teoretičnih spoznanj. Napisani sta iz življenja za življenje. To je knjiga dvojček, ki je z ene strani namenjena staršem – skozi zgodbe mladih, ki bivajo v komunah, prinaša dobra preventivna spoznanja pred zasvojenostjo; z druge strani pa je namenjena mladim: kako v realnosti življenja zaživeti zadovoljno, polno. Ta del je posledica srečanja z mladimi na eni izmed slovenskih srednjih šol, kamor so me povabili po tistem, ko je kar šest dijakov v letu dni naredilo samomor. Žal je knjiga že pošla, čeprav je bila tiskana za naše razmere v izjemno veliki nakladi. Prav v teh dneh je prišel vzgib za ponatis. S sokrajani Razborja pod Lisco ste napravili tudi prostor komuni /edini dekliški v Sloveniji/ ter tudi prvo skupnost v Pomurju. Kako delujeta skupnosti in kdo pomaga pri delu z mladimi? Razborčani so se s sprejetjem prve komune – šole življenja izven Primorske - zapisali v slovenski prostor kot človekoljubi. Danes jim upravičeno to znamenje zavidajo mnogi. Zmogli so, tudi zato sedaj marsikaj zmorejo in si upajo. Z moje strani jim gre vse priznanje in spoštovanje. Ob Razborčanih pa ne gre spregledati izjemne podpore in konkretne pomoči Lions kluba iz Krškega, posebej gospoda Rostoharja, ki me vedno znova nagovarja s svojo pozorno človečnostjo. Brez zelo konkretne pomoči tega kluba šole življenja na Razborju ne bi bilo. Sicer pa so sadovi pomoči tega dobrodelno zelo dejavnega kluba za njih največja potrditev in priznanje. Sprašujete, kako deluje skupnost? Po zelo domišljenih in očitno uspešnih smernicah in pravilih, ki so sad več kot štiridesetletnega dela s kritično populacijo. Velja še poudariti: Prisotnost šole življenja je tudi v izjemno korist kraju, kjer deVem, ni enostavnih rešitev, ni enostavnih odgovorov. Pa vendar, kako vsaj omiliti družbeni problem vsakršnih omam, da ne rečem temu »stop« in kaj ukreniti, da bi bile slovenske družine vsaj povprečno harmonične? O tem razmišljam, ko se srečujem s tolikimi po naši deželi. Odgovor je nemogoč v kratkih mislih. Pa vendar: potrebno je odkriti vrednost vsakega in jo sredi množice ekonomsko profitno prilagojenih, sredi katere je pristnost dragocena izjema. Veste, kaj najbolj pogrešajo tisti, ki končajo komuno – šolo življenja? To, da sredi množice tako redko srečaš človeka v pravem pomenu besede, človeka, s katerim si lahko resničen. Kako je biti župnik na Razborju in hkrati še v Jurkloštru? Ob vsem, kar sem že omenil, izjemno polno, zanimivo in tudi zahtevno. Vsekakor mi ni dolgčas. V radost mi je, da lahko z domačini delim pristnost svoji čutenj in sem tudi zato manj sam in upam, da so tudi oni manj sami v resničnosti svojih doživljanj. Fino mi je, da imam na domačem območju tudi dovolj dobrih in iskrenih sogovornikov – tudi to je zame zelo pomembno. Kako ste sprejeli sv. Miklavža in kako bo na sveti večer ter ob božiču? V obeh krajih hkrati ne morete biti. Miklavža smo sprejeli z velikim veseljem že v nedeljo, 3. decembra. Po maši nam je pričaral čarobno razpoloženje najprej čarodej, potem pa je prišel dobri mož in razveselil in obdaril najprej otroke, potem še posebej ostarele in seveda tudi dekleta v komuni – dve izmed njih sta že mamici in ena je v pričakovanju otročička. Kako dragoceni so trenutki pozornosti, ki jih doživljamo. Koliko moči nam dajo za življenje. Ne le december, vsak mesec bi moral biti vesel zaradi pozornosti – ne kupljenih daril – zaradi pozornosti, ki nič ne stanejo, so pa izjemno dragocene. Kako bo na sveti večer? Najprej ob 20. uri maša na podružnici, ob 22. uri v Jurkloštru in ob polnoči ob živih jaslicah na Razborju. Ob polnoči bo stopila v cerkev sveta družina, obdana s pastirčki, ki nosijo v naročju žive ovčke. Stopili bodo v hlevček, ki ga postavljamo ob oltarju in potem bomo obhajali svete trenutke polnočne maše. Vsekakor, že nekaj let, posebno doživetje, ki nam na otipljiv način približa čar svete noči, svetega trenutka, ki je vedno, ko se božja in človeška bližina skloni k naši resničnosti. V decembru, mesecu praznikov in zunanjega blišča, pa mnogi ostanejo osamljeni in pozabljeni… V nas je hotenje, da bi se srečali na nivoju osebno resničnega in ne navideznega. Če je praznik le navzven, ni prazničnosti v naših čutenjih. Še več: praznik se lahko prebudi v doživetje tesnobnosti. Zakaj se toliki skregajo na sam praznik? Ker so v konfliktu med zunanjim bliščem in osebno spregledanostjo, ker se ob vsem zunanjem blišču čutijo izdano sami. Žal smo osamljeni tudi zato, ker so nam uspeli speljati pozornost od človeških bližin k bleščečim nadomestkom, ki ne morejo nadomestiti dotika sočutne, zaznavne pozornosti najbližjih. Veste, potrebno je ozavestiti krajo pozornosti v komercialne namene in potrebno se je zavestno odločiti, komu se bomo podarili v zaznavni pozornosti. Ali res TV ekranu? Prepoceni nas odtujujejo drug drugemu za svoj dobiček. Ob božičnih praznikih rad opazujem ljudi, ki so zazrti v jaslice. Kako se jim sprostijo poteze obraza. Ob tistem nebogljenem otročičku nismo ogroženi, ob njem smo lahko končno resnični. Poiskati otroka drug v drugem in biti resničen, ne več sam – tudi to je sporočilo božičnega praznika, ki vabi, da bi podarili sebe v času, ki nam je na razpolago, tistim, ki nas potrebujejo in jih že predolgo spregledujemo – se nadomeščamo s kičem, ki sicer blešči, a je hladen, ker ni sočutna toplina in zato ta prava svetloba življenju. Pa najbrž ni treba dosti, da bi te dneve, in ne le decembrske, živeli po vaši knjigi V objemu Ljubezni – o zakramentih srca in duha v zgodbah življenja za male in velike otroke… Ne, ni potrebno mnogo, pa vendarle vse. Navzven malo, celo preprosto, v medsebojni bližini pa sebe celega – svoje osebno, resnično, pristno, igrivo. Potrebno se je spomniti otroka, ki počiva globoko v nas samih in mu dovoliti, da oživi in zaživi igrivost življenja. Veste, žal je pa tako, da nam je najbolj preprosto pogosto najbolj tuje. Vedno znova spoznavam, da si bomo morali pomagati pri vrnitvi v igrivost življenja. Eden izmed projektov, ki me izjemno izziva, je šola življenja, ne le kot preventiva pred zasvojenostjo, predvsem kot pomoč za radost bivanja, za sposobnost sprejetja danosti kot največje možne priložnosti, celo užitka na poti doživljanja življenja. To je seveda preširoka tema, da bi se je lahko dotaknila. Ne glede kje in kdaj, gospod Gržan pride naproti z milino angela, ki sije v pogledu, jo oddaja v pojavi, v pogovoru. Vse tiho, deluje skoraj neslišno, mehko in fino, a se te znova silovito dotakne. Ob njem greš lahko naprej in dalje, sežeš globoko, ko te sproti in spet naseli na čutenje: »Če to ni Čudež, angel v človeški podobi?!« Natja Jenko Sunčič