in Lepega. Mitologi za celotno polis opravljajo tajno in poglavitno nalogo, ki jo starke samoniklo izpolnjujejo pri dojenčkih.137 Ko je Platon starcem zaupal skrb za upravljanje s skupnim spominom, je na novo odkril naravno vlogo starosti: pripovedovati zgodbe ali biti mitolog.138 Hkrati je, vsem dvomom tožilcev iz Države navkljub, rehabilitiral privilegirani odnos med starcem in otrokom, kakršnega terja mitologija. Zakaj prav najmlajši naj bi s pomočjo Muz v polis nadaljevali z mitološko besedo in prevzeli vse naloge petja. Paradoksno prav politika govoric zajame obe skrajni starosti v polis: brez dvoma tiste, ki so časovno najbolj odmaknjeni od človeškega življenja in se držijo proč od političnega prostora, dejavnosti državljanov pa se komajda udeležujejo. Otroci zato, ker so še »nedokončani«, še ne vpisani v državljanski status, in starci zato, ker že imajo »zasluge« in so razbremenjeni vsake politične obveznosti.139 Kot da bi jih dejstvo, da so skupaj v brezdelju, že kvalificiralo za to, da v somraku polslišnega gojijo mitološke govorice, brez katerih polis ne bi bila dobro vzgojena. In ves čas med potjo si trojica starcev, ko hodi k Minosovi votlini, pripoveduje in vzpostavlja Zakone, drugega za drugim, in tako izdela dispozitiv, ki popolnoma zaupa čarobnosti zgodbe. Zapeljive pripovedi (paramýthia) v čarobnih besedah, »zarotitvah epoidaí «, so videti kot otroška igra, zabava (paidiá), ki spremlja najboljšo vzgojo (paideía), a vendar njen edini cilj ostaja to »nedokončano« bitje, na videz tako bližnje možem, starejšim od šestdeset let. Sicer pa, ali ni bistvo vzgoje voditi dušo najmlajših tako, da se uglasi z dušo najstarejših,140 da ustvari skladno harmonijo (symphonía)141 iz čarobnih urokov (epoidaí)? A ker ti v mlado dušo ne morejo vnesti resnobnosti (spudé),