Ko sva bila spet na obali, mi je postalo jasno, da je soroche neozdravljiva bolezen. Ljudem je preprosto usojen. Kot dihanje. Kot bolečina. Kot razne oblike norosti. Kot ljubezen. Kamorkoli sem šel, karkoli sem naredil proti njemu – soroche je zagotovo prišel. Njegov prvi simptom je bil, če sem nanj pozabil, njegova nedvoumna diagnoza: nebrzdana predanost ideji o sebi. V dneh, ki sva jih prebila potujoč počasi od enega do drugega od mnogih tihih in zakotnih mestec in vasi, posejanih ob severozahodni obali, sem mnogo časa razmišljal prav o tem. Spomnil sem se, kako sem bil že mnogokrat lažno prepričan, da sem kot spreten cirkuški krotilec z vztrajnim samoopazovanjem in samokritiko, s kokinimi obliži in samozabičanim molkom dokončno obvladal to sorochevsko zver. Tako kot tiste noči, ko sem se v Cuzcu, prestolnici pume, vračal v najin hospedaje. Pot se je iz središča mesta vzpenjala po ulici Tanta Pata mimo ostankov velikih inkovskih zidov, katerih več ton težki kamni so se med seboj prilegali nežno in natančno kot spodnja ob zgornjo veko spečega dojenčka. Kamni so bili za Inke sveti, v njih so bile naseljene duše, in če so ob gradnji katere od cest, ki so povezovale imperij, naleteli na štrlečo skalo, so jo pustili pri miru in jo zaobšli, kajti obdelovanje kamnov je bilo dovoljeno le v sakralne namene. Za klesanje vsakega izmed njih so inkovski kamnoseki porabili včasih tudi več let, a sedaj so ob tem zidu postavali le še daljni potomci teh kamnosekov, da bi mimoidočim turistom za drobiž pokazali katerega od skalnih blokov s po trideset in več koti, izklesanimi ročno, brez pravih merilnih naprav, zgolj po dolgotrajnem opazovanju. Bilo je že pozno zvečer, nikjer ni bilo več nikogar, le tiha glasba, ki je pobrenkavala iz temne lise med šibkim sojem dveh uličnih svetilk, mi je dala vedeti, da nisem popolnoma sam. Po prvem vtisu se mi je zdelo, da tam nekdo zelo slabo obvlada svoj instrument. Toni so si sledili v nemelodičnih kadencah, ritem je bil ves čas malenkostno zgrešen, harmonije nenavadne, za mimobežno uho prej moteče kot kaj drugega. A z vsakim korakom, ki sem ga naredil proti v polmraku sedečemu uličnemu muzikusu, me je ta skrivnostna in tuja glasba ovila z novo plastjo nevidne strunaste pajčevine. Bilo je, kot da se mi v sprva motečih zaostankih disharmoničnih tonov z vsakim korakom bolj odkriva genialni red, tako drugačen od vsega, kar sem dotlej slišal. Kot da je tone izpod svojih čarobnih prstov privabljal skriti mojster, ki je obvladal pravila harmonije do take popolnosti, da jih je zavestno kršil, ne glede na to, da mu je tako igranje navrglo v klobuk mnogo manj novčičev kot mladim fantom, ki so po turističnih restavracijah do izčrpanosti brenkali El condor pasa. Do konca zapentljan v glasbo sem lahko v poltemi končno razbral obris meni znanega starca. Tam, na istem mestu kot zmeraj, je sedel pogreznjen v svoj rdeč pončo, s pisano pleteno inkovsko čepico na glavi. Čeprav sem na svoji redni poti do Plaze de Armas ali nazaj na San Blas šel vsak dan nekajkrat mimo njega, nisem bil nikoli pozoren na njegovo glasbo, ki se je utopila v pomenkovanjih mimoidočih, klicih uličnih prodajalcev ali napevih drugih, vsiljivejših muzikantov. Zmeraj sem videl le razpokano kožo, drobne brazdice, ki so obdajale slepe oči, njegovi veki, stisnjeni v globoki pogreznjeni bolečini. Ob tem mimobežnem pogledu na slepca sem v sebi začutil nelagodje, in čeprav pravzaprav nisem vedel česa, me je bilo globoko v duši sram. Tisto noč pa, ko sem kot mušica nihal ujet v pajčolanski glasbi starca, ki je počasi ubiral strune instrumenta, sila podobnega črnogorskim guslam, sem naenkrat spoznal, da izvir bolečine na njegovem obrazu ni ležal v slepoti njegovih kalnih oči. Po tankih svetlobnih žilicah se je pretakala vanje prek brazd obraza in upadlega telesa, prihajala je iz njegovih dlani, svojo bolečino je objemal, jo tipal, gledal s konicami prstov, ki so plesali po vratu in trupu brenkala z neizprosno nežnostjo, s katero se v življenju srečujeta največja krutost in milina. Kot če bi bili njegovi prsti pravkar zgneteni iz mokre, še tople gline, so strune globoko rezale vanje, ponikale so v svojem tihem zvenu, ki se je preko celega telesa zapisoval pod starčevo navidezno slepoto.V resnici ni bil slep. Gledal je skozi ranjenost, skozi ranljivost svoje glasbe.