Ob vsej tej 'odraslega nevredni' fantazijskosti se človek počoha za ušesom, čemu je Gospodar pravzaprav tako cenjeno delo. Dasiravno je dobro napisano in veličastno po domišljenosti ter obsegu, ne doseže literarnih mojstrovin klasičnih mojstrov peresa, niti se nikdar ne bo uvrstilo med najbolj čislane romane angleške literature, naj bo prošnja za to napisana v čisti vilinščini. Odgovor je dvoplasten in dokaj jasen, čeprav morda neočiten. Moč te pravljice za odrasle je, da osvetljuje univerzalne ideje o moči prijateljstva ter ljubezni, pogubi, ki jo prinaša sovraštvo, skratka, take, ki ostajajo enake skozi čas; ter v tem, da je moč knjigo jemati za resno literarno delo, kljub temu, da se v njej naokoli sprehajajo junaki z meči, čarobni prstani, vešči, škratje, vilinci, troli in podobna bitja iz pripovedk za deco. Da, čarobnost Tolkienove zapuščine je, da se ob njej počutimo hkrati odrasle in otroke. Česar ni mogoče kar tako prezreti ali pozabiti.