Njej, moji babici, pa zadostuje, da kakšno reč zmečka med prsti, da z nohtom popraska po kakšnem madežu ali da se z obrazom potopi v kakšno blago, in pred njo se kot duh iz Aladinove svetilke prikažejo podobe iz pozabljenega albuma njenega nekdanjega življenja. In tudi tukaj v muzeju sem jo v urah brez svetlobe in elektrike večkrat zalotila, kako je na hitro in s sunkovitimi gibi, da ne bi izteklo preveč tekočine, praznila različne stekleničke na majhne čipkaste robčke. In prišlo mi je na misel, da ima zavojčke – in da jih skriva pred nami –, v katerih niso parfumi in ekstrakti, temveč praški in ostržki, ki lahko, če jih premeša z vodo ali s čim drugim – ali sem dobro razumela? –, oživijo vonjave iz kleti, v katero je hodila kot otrok, iz očetove skrinje ali družinskega podstrešja, hišnega zidu ali kosa gnile ograje, ki se je podrla v koprive. Če to drži, se babica še ni pripravljena odreči svojim pravicam do spominov. Še več, ko je nobeden ne vidi in ko pozabimo nanjo, mogoče praska naokoli in si dela nove zaloge čarobnih praškov za svoja potovanja v preteklost.