Verjel sem vanj. Vso svojo vero sem položil vanj. Rešil bo može in ladjo, s svojimi zdravilnimi odlikami bo prelomil urok, da čas ne bo več pomemben in bo vreme postalo le minljiva skrb; kot čarobni prašek proti skrivnostnim kletvam bo obvaroval prvo potovanje pod mojim poveljstvom pred zlimi duhovi brezvetrja in kužne bolezni. Zdel se mi je bolj dragocen od zlata, v nasprotju z zlatom, ki ga po vsem sodeč povsod primanjkuje, pa je bila ladja z njim dobro založena. Šel sem ponj, da bi stehtal odmerke za bolnike. Iztegnil sem roko z občutki moža, ki sega po leku, kakršen ozdravi vse tegobe, vzel novo steklenico in jo odvil, pri čemer sem opazil, da sta pečata na spodnjem in gornjem koncu popustila ...