DRUGA GODBA: DEBELA DEKLICA Enajstletna frklja se je, nemara bolj od brzohrane kot od polente, nesramno odebelila z občinstvom. Kar je bilo opaziti že za Rodeovega štrajka, za uvodnega nastopa Cheba Mamija, ki je na svoj, z diskom sedemdesetih in reggaejem podloženi, krasno zavijajoči rai vokal brez težav nataknil polni avditorij Križank, do tiste mere, kakršno obeležuje vneto, a kaj smešno pripevanje refrenov iz parterja. Kljub temu, da mi je tisto teraso, ki se mi je povsod razen ob Mamijevih sentimentalnih, motala v glavi, na glas izreklo veliko odkritosrčnejših in manj obzirnih obiskovalcev. Hja, sem si rekel, Druga godba je že od fare, sploh pa bi nje občasni izleti v populizem, ki ga opravičuje eksotično poreklo nastopajočih popevkarjev, ali - v tem primeru - slovenska premierna predstavitev tunizijske zabavnoglasbene zvrsti, krijejo bolj zagatne večere za večne izbirčneže in godrnjače. Recimo, tistega izven uradne ponudbe festivala v KUD-u F. Prešeren, kjer se je na drugem drugogodbenem obisku v dveh leih mudil LOUIS SCLAVIS ACOUSTIC QUARTET. O moči Druge godbe bodo peli junaške pesmi in klepali ode. Naj omenimo, da ima toliko čez bicepse, da na Sclavisovo in violinista Pifarelyja sodobno »resno glasbo«, mimobežno in zoperstavljeno prekopicevanje v družbi s kitaro in kontrabasom s kakimi džezovskimi, do brlizgajočega vrhunca pritiranimi soli Sclavisa in folkorno, na dude opominjajočo udeležbo Pifarelija, zvleče in do konca ne izpusti polne dvorane Kuda. Ki ji, v nasprotju s trpečim občinstvom kakega abonmaja Slovenske filharmonije, tovrstne komorne zadeve z obveznimi notnimi stojali, razumniško obračunavanje s temelji uveljavljenega mnenja o muziki, kar godi. Bogve, zakaj so koncerti domačih novoklasikov bolj domena družinskih, prijateljskih in cehovskih krogov. Ali - jasno da zaradi drugogodbenega kunštnega renomeja - zakaj vidiš v dvorani tudi sladko dremajoče in take, ki ploskajo z obenem v zehanje razpotegnjenimi usti. Mind over matter. Že naslednji večer je sledilo maščevanje rokerjev, katerih barve so branili 2¨2¨2¨7¨. Ljubljanski, med hardkorovsko ico in balkanskim melosom potujoči kvartet je sicer že davno prebolel otroške bolezni kot so neuglašenost ali neenotnost godbe. Pač pa je, in tega se od tukajšnjih skupin človek ne upa nadejati, v torek v Križankah pokazal, kako se je tudi tako zapletene in težke reči premlevajočemu ansamblu vesti na odru. Madona, če ni pevec Maček, v čigar animatorske sposobnosti sem prej že malo podvomil, med vihravim križarjenjem prek odra s prsti nakazal celo Yo! ali dva. Ne moreš verjeti. Naslednji je brenčal MARC RIBOT s sodelavci SHREK, in se ravnal po načelu malo (šumim) jaz-malo (šumijo) ostali, dodal izmenjujočim improvizacijam kapljo folklornih in bluzovskih prijemov, a vseeno utrudil mozgajoče možgane, ki jim ni priskrbel dražljajev od srbečih peta, ali, po domače, iz srca ali genitalnega predela. Tako da sem, naveličan mentalnih vaj, prisotnemu džezovskemu ekspertu neprevidno predlagal, naj Ribot, če se že muči s pedali in akordi, pa iz ojačevalca ni drugega razen šumenja, raje poprime za sintetizator ali sempler. In sem ga dobil, odgovor, kot iz sedemdesetih. »Ne štekaš, nisi absolviral!« Orkalapipa, sem spet ustrelil kozla, ko sem mislil, da muzika ni faks, ampak občutje, ki naj bi se ga nalezel še največji gavnar. Verjetno so bili enakega mnenja oni, ki so pred Ribotom ubežali v preddverje na pivo. In se v popolnem številu vrnili na THE KLEZMATICS, ki so pred letoma razrušili klub K4. Zakaj? Ker je klezmer, tudi po svojih balkanskih koreninah, najboljši nadomestek za z odsotnostjo Ferusa Mustafova izostali »južnjaški« melos, ker nanj včasih brez težav odcepetaš polko, ker so Klezmatics izvrstni zabavljači in še boljši muzikantje. Predobri, s preveč konzervatorijske profesionalnosti, premalo neobvezujoči, da bi njihovo etno, tradicionalno ali kakršnokoli že nalepko pogoltnil brez težav. Pač pa se je občinstvo povsem prepustilo znanim napevom in sionizaciji z jidišem, družno prepevalo nekaj, kar se je slišalo kot staroizraelska himna, v skladu s slovenskim žalobništvom ponavljalo »Oj, oj, oj«, rajalo, omedlevalo. Nazaj k moči Druge godbe. Moč Druge godbe bo, poleg tega, da si je v letih delovanja ustvarila posebno občinstvo, ki se deloma prekriva le z obiskovalci Jazz festivala, nemara tudi tam, kjer s pestrostjo dejansko ustreže vsakemu. Moj trenutek ugodja je napočil čisto nepričakovano, in sicer s STELLO RAMBISAI CHIWESHE naslednji dan v Viteški dvorani. Z izvajalko na zimbabvejskem prototipu klaviature mbira, ki je v hipnotičnem ritmu dveh, po plemenskih bobnih udrihajočih tolkalcev, najprvo odčarala oder, potlej pa sproščeno pela v mikrofon in mimo njega, se hehetala med napovedmi skladb, komaj čakala na premor in se zanj odločila kar sredi pesmi, sama obilno vlekla v nos iz zajetne bučke z njuhancem in taisti čarobni prašek ponujala zadržanemu gledalstvu v prvih vrstah, jih brez uspeha skušala navdušiti za pomoč pri refrenih, enako neuspešno poizkusila še s terapijo prvotnega krika in, razočarana, še z desetino decibelov manj… Kdor se pred repetitivnim, vudujevskim nastopom ni podprl s smotko domače proizvodnje, mu je moralo biti žal. Druga godba se je s Chiweshejevo, s kot zemlja starimi ritmi in melodijami, paradoksalno najbolj pribiližala sodobnosti, ne da bi vedela, ali, če omenimo prekleto besedo tehno, sploh hotela. Pretiravam? Nič manj od njenega prijaznega menedžerja, ki mi je omenil, da komaj čaka, da se Stelle ustrezno lotijo kaki, v tekknu podkovani zahodnjaški mojstri. Ter da običajne mbira veselice trajajo, skupaj s klicanjem duhov prednikov prisotnega spiritualnega medija, do transa polnih dvanajstih ur. Raverji vseh dežel, združite se! In potem pojdite na chillout, kakršen je v četrtek zvečer vladal v preddverju Križank. Kjer se je v znamenju obujanja prezrte tradicije poslušalo sploh ne prezrto korčulansko klapo ŠKOJI, ki je pač stegla z vsem, kar je pričakovati od žgolečih Dalmatincev. Pa domače etno(?), narečno izročilo istrskih ŠAVRINSKIH PUP EN RAGACONOV s šaljivimi, a nezmernimi medgovori glavne Šavrinke, z ženskim, moškim in mešanim sporedom pesmi, med katerim sem zaznal celo del arzenala iz osnovne šole in taborniške organizacije, in med katerim so združene šavrinske moči z največjim žarom odpele, kaj, če ne ravno eno z laške strani meje. Sila dolg večer je s sila žalostnim večglasjem, ob katerem se spomniš na vse nostalgične prebivalce jadranske obale tja do črnogorskih pastirjev, pred polpraznim avditorijem zaključila korziška TAVAGNA. Uradni konec festivala je pred sredinim, urbani raperski in fankovski folklori posvečenim in priporočenim dodatnim koncertom Heavy Les Wanted in The Roots, pomenil sobotni nastop TOTO LA MOMPOSINE. Miniaturne, a vročekrvne Kolumbijke v živobarvnem dirndlu, za katero je, medtem ko je hudo mešajoč preplesala veliki oder Križank, stal napol tolkalski napol več glasbil (trompet, piščali, brenkal) obvladujoči moški oddelek. In so jih rezali, eno za drugo, indijansko za kubansko, ali, kot je dejala Toto, kot da bi se ljubili indiosi in zamorci. Z ravno prav, dosti pod kričavo revijsko ravnijo omejenim, na vztrajnih bobnih temelječim inštrumentarijem, z le kancem operetnih podvigov pevke, brez pretiravanja z narodnimi plesi, z voljnim plesnim sodelovanjem prvih vrst, in na koncu, z mimohodom orkestra prek vseh stotisočih stopnic Križank. Dostojno slovo. Druga godba se je baje rodila v brk Jazz festivalu, občasno delala takisto dobrodošlo konkurenco Novemu rocku, sedaj pa se zdi, da že močno draži ljubljanski Poletni festival. Kam, preko vzpona števila obiskovalcev ter, kajpak, lažjega dihanja organizatorja Glasbene mladine, vse vodi, mi konec koncev po pragmatično niti ni mar. Dokler meri še na kaj drugega kot le zaslužek, dokler se je z eksoti in posebneži voljna spustiti v rizik, dokler je med plevami najti kaj zrn.