Onkraj trenutne rabe je še bolj fatalen antropološki pogled, ki tiči za zgodbo. V ključnem »filozofskem« soočenju, trenutku resnice, »veliki diktator« Hasan Ibn Saba pravi tole: »Spoznal sem, da je ljudstvo zanikrno in leno ter da se ne izplača, da se žrtvuješ zanj. Misliš, da je ogromni večini ljudi kaj do resnice? Kje neki! Svoj mir zahtevajo ter bajke za svojo lačno domišljijo. Ali pa kaj do pravičnosti? Na to se požvižgajo, da le ugodiš njihovim osebnim koristim. Nisem se hotel varati več. Če je človeštvo tako, tedaj izrabi njegove slabosti, da dosežeš svoj visoki cilj, ki bi bil tudi njemu v korist, ki ga pa ne razume. Potrkal sem na neumnost in na lahkovernost ljudi. Na njihovo slo po užitkih, na njihove sebične želje. Prostovoljno ne bi hotel iti nihče. Zakaj v nikomer ni bilo tako visoke zavesti o njegovi nalogi niti tako velikega ponosa, da bi se bil žrtvoval za smoter. Moral sem najti drugo sredstvo. To sredstvo je umetni raj za gradom. Edino, kar lahko zanikrno ljudstvo motivira, da bi sledilo idealom, je umetni paradiž, samo za čutno naslado bi bili pripravljeni žrtvovati življenje. A ni ga očitnejšega slepila: ni treba niti klicati na pomoč psihoanalize, da bi dognali, kako zlahka si človeška bitja najdejo nadomestne užitke in da za razlago njihovih 'iracionalnih' ravnanj ni treba segati po drastični metodi prestavitve v inscenirani raj seksualnih naslad niti po čarobnih napojih. Če je že kje iskati ključ do totalitarizmov, potem prej v rokovanju z nadomestnimi objekti, z obljubljenimi bližnjicami, z verjetji in fantazmami, ki stvar opravijo bolje kot rajski vrtovi.«