V deželah nove vere mesta izgubljajo svojo nekdanjo podobo. Ukinjanje drobnih zasebnih podjetij daje ulicam tog in uraden videz. Zaradi kroničnega pomanjkanja potrošnih dobrin je množica enotno siva in enotno revna. Potrošno blago je, celo če se pojavi, ene same, in to nekakovostne vrste. Strah paralizira ljudi in jim narekuje, naj se po kretnjah, oblačilih, izrazu na obrazih čim bolj približajo povprečnemu tipu. Mesta se polnijo z rasnim tipom, ki je pogodu oblastnikom: nizki, kvadratasti moški in ženske s kratkimi nogami in širokimi boki. To je proletarski tip, pretirano gojen po zaslugi obvezujočih estetskih vzorcev – prav te trebušaste ženske in kvadratasti moški bi lahko povsem spremenili svoj videz pod vplivom filma, slikarstva in mode, kot se je zgodilo v Ameriki, kjer je »zgledovanje«, torej pravzaprav želja približati se vzorom, ki jih prikazujejo sredstva množičnega obveščanja, vplivalo ravno toliko, če ne bolj kot način prehranjevanja. Ulice, tovarne, kraji zborovanj so polni rdečih plaht z gesli in zastav. Arhitektura novih zgradb je monumentalna in moreča (ne govorim o rekonstrukcijah), lahkotnost in vedrost se v arhitekturi preganjata kot formalizem. Količina estetskih doživetij, ki jih prejema prebivalec mest nove vere, je torej nenavadno omejena. Edini čarobni kraj je gledališče, kajti obstaja čarovnija gledališča, celo če jo utesnjujejo zapovedi socialističnega realizma, ki določa vsebino dram in vrsto dekoracije (slednja ne sme dopustiti, da bi prišla do izraza scenografova domišljija). Odtod ogromen uspeh, ki ga imajo pri gledalcih drame klasičnih avtorjev, npr. Shakespearja, saj njihova fantastičnost zmaguje celo v mejah naturalistične inscenizacije. Lakota po neobičajnem je v deželah nove vere tako velika, da bi oblastnikom morala dajati misliti, vendar jim verjetno ne daje, ker gledajo na te želje kot na ostanke iz preteklosti.