Sarajevo ali pa morda ljudje na tramvaju in na Baščaršiji so me očarali na prvi pogled. Svet, tako blizu, a tako drugačen od našega. Odločena sem bila, da se še vrnem. V drugo me je Sarajevo pričakalo prazno. Jesenski dež in puste ulice. Kako bi si ga sploh lahko predstavljala tudi takšnega? A obrazi so bili isti, nekako mehki in zgubani hkrati. Sarajevo je zame čaroben kraj, s hiškami, ki valovijo po okoliških hribčkih, in Baščaršijo, ki te posrka vase ... Pot pa me je tokrat vodila še globlje, še dlje ... in prestopila sem prag durmitorske nebeškosti. Začaralo me je nebo tako blizu človeškemu srcu, uročila me je brezčasnost zlate travnate neskončnosti. Ko pa sem zapuščala ta svet, se je košček mene odkrušil in se zlil s travami v brezkončno spiralo, kjer lebdi še danes.