V BARU NISMO DOMA, a se počutimo nekako prijetno domače. Je kraj inspiracije, meditacije in komunikacije. Bari so potrebne votline v velemestih, zadnji tolažeči refugiji. Za nekatere je bar kraj kultivirane samote, za druge oder kalkuliranega osvajanja. Že zavoljo sramežljivosti barov pred premoč no svetlobo se tam omilijo stres, hektičnost in strogost. V pravo pesem se poveže žvenketanje kozarcev, sproščeni, osebni pogovori se začno prepletati, v ozadju zveni glasba Errola Garnerja, Milesa Davisa ali Rodgers&Hammersteina. In prav je tako, saj so bari stičišča hrepenenj, kraji, kjer na dan privro tudi najbolj skrite želje. Bari so iznajdba anglosaške kulture, beseda sama pa označuje mersko enoto, ki stoji za višino pulta: ta naj bi merila natanč no 110 centimetrov. In ker so se bari najbolje prijeli in razvijali v Ameriki, so po vsem svetu zasloveli kot American Bar. Slika Edwarda Hoppersa, imenovana Nighthawks, pripoveduje o hrepenenju, ki ga je začutiti v barih, in govori o dejstvu, da si lahko ob točilnem pultu tudi v družbi osamljen. Najznamenitejši bar obstaja le v filmu: to je Ricks Café Americaine v Casablanci. Ta bar velja za arhetip vseh barov. A v resničnem življenju najboljših scenarijev ne pišejo le veliki in slavni bari, kot so newyorški Oak bar, Harry's New York bar v Parizu ali Schumann's v Münchnu. Tudi vsi majhni in veliki, preprosti in imenitni, slavni in neznani bari so vir zmeraj novih zgodb, ki jih je spisalo življenje posameznikov. Zakaj? Ker so si ljudje ob baru bližje, ker kozarec v rokah gosta kmalu postane mikroskop, s katerim se vidi tudi v dušo človeka. Prav to iskanje bistva življenja sestavlja mit barov in poskrbi za to, da bari - vsaj za določeno obdobje - postanejo dom intelektualcev in pesnikov. James Joyce in Luis Bunuel sta to izkusila, prav tako Ernest Hemingway, ki je večji del svojega življenja prebil v baru in tam spisal svoja največja dela. Ali je v baru iskal srečo, življenje, navdih, kdo ve? "Kadar sem srečen, ostanem doma ali obiščem prijatelje, kadar sem nesrečen, se zatečem v bar," je stavek, ki ga moški pogosto izrečejo. Tam popijejo kozarce ali dva, izmenjajo nekaj moških besed, potem pa se kot "novi" vrnejo domov. A tudi bari so z leti nekoliko spremenili svojo zunanjo podobo. Kar so desetletja bili temen les, usnje, marmor in medenina, so danes moderni, svetlejši prostori, polni jekla in stekla. Nekaterim se zdi sprememba dobrodošla, drugi se še zmeraj raje zatekajo v objem klasikov. A cilj ostaja isti: komunikacija, pa naj bo verbalna ali neverbalna. Središče bara zato je in ostaja točilni pult. Za njim je njegov prostor, mesto barkeeperja. Kot barman se rodiš, barman ne moreš postati, je pravilo, ki velja od vekomaj. Kajti biti moraš zabavljač, spovednik in filozof v eni osebi. Ko je treba poprijeti za steklenice in napolniti kozarce, moraš imeti prijem kirurga. Lastni ti morajo biti diskretnost, perfekcija, humor in zgovornost. Noben gost ti ne sme biti premalo pomemben, redne goste pa prepoznamo po suverenosti, s katero ga smejo klicati po imenu. Mnogo gostov začne z njim pogovor o pijači, ki se gotovo konča kot pogovor o ljudeh. A kljub vsemu ameriški bar ni ne kraj prostitucije, ne ekshibicionizma. Zato mora biti barkeeper še posebej previden, saj lahko slejkoprej postane terapevt brez diplome in prihodka. Če boste gostu samo enkrat dali občutek, da ste njegov spovednik, boste to ostali vse življenje. Svojim gostom morate privzgojiti spoštovanje in distanco, drugače boste njihov suženj, nam je povedal eden izmed slovitih newyorš kih barmanov. In v čem se dober bar razlikuje od vsakovrstnih lukenj, ki gojijo alkoholizem? Barflies, kot poznavalce barov imenujejo, vedo natančno, kdaj morajo bar zapustiti. Smisel užitka ni in ne sme biti preseči zadnji podvig, prenesti kozarec več kot zadnjikrat. Čarobna beseda v baru je coctail. Coctaili pomenijo visoko šolo mešanja pijač, pri čemer so pri ameriškem baru kreacije barmana zmeraj na osnovi žganih pijač, kot so scotch ali bourbon, gin ali vodka, občasno tudi brandy, medtem ko sladkobne, živopisane mešanice z nemogočimi imeni sodijo v šikimiki bare. Poznavalci barov si v kozarcu praviloma privoščijo klasike, kot so malt whiskey, šampanjec in podobno. Se s kozarcem v roki potegniti vase in prispeti v svoje bistvo - vseeno, koliko nočnih ur boste za to potrebovali - je to, kar čas, preživet v baru, naredi za nekaj posebnega. Obisk bara kot akt iskanja samega sebe. Resničnost v tem času sicer obstaja, a le zunaj, pred vrati, nekje daleč na obzorju.