Nazadnje je odložila knjigo in odšla na verando, da bi videla, ali se otroci še igrajo, a so se že preselili v dnevno sobo, kjer so se mirno pogovarjali ob prižgani, a utišani televiziji. Obstala je na verandi, strmela v zvezde in se spraševala, kaj se bo zgodilo z njenim življenjem. Verjetno nič. Naslednjih devet let bo še naprej prevažala otroke, mogoče le šest, saj bo tedaj že Jason prevažal Sama in Aimee, in je ne bodo več potrebovali. Kaj tedaj? Perilo, obedi, dokler ne bodo odšli na kolidž, nato pa jih bo čakala, da bodo prišli domov na počitnice. In kako bo z njo in z Dougom? Kaj si bosta imela še reči? Nenadoma se je vse zazdelo neznansko samotno in prazno. Bila je zlomljena in ogoljufana. Vendar je morala živeti naprej kot del mašinerije, dokler se ne bo popolnoma izrabila. Nič kaj obetavno in privlačno. Ko je razmišljala o tem, se je zazrla čez morje in zagledala Morsko zvezdo na nočnem jadranju, v glavnem salonu in kajutah so bile prižgane vse luči, na jamboru so mežikale rdeče lučke. Najlepši pogled, kar jih je kdaj videla. Nekakšna čarobna preproga, ki te ponese, kamor koli si zaželiš. Razumela je, zakaj Paul jadra po vsem svetu. Ni boljšega načina za raziskovanje novih krajev. Bilo je, kakor da vzameš dom s seboj. V tistem trenutku si India ni mogla zamisliti ničesar boljšega, in zaželela si je, da bi se mogla skriti na jadrnici. Pomislila je, kako srečen je Paul, ker jo ima.Tako lepa je bila, ko je jadrala mimo nje. Žal ji je bilo, da Sam spi in je ne more videti. Še sreča, da se bo že jutri zjutraj vkrcal.