Kakšna razlika! Včeraj oblačno in megleno tmurno, danes pa čudovit sončen in topel dan, kakor iz turistične brošure. Pri Nadi in Bogdanu na Belem križu obiramo oljke v gaju za hišo. Tudi zame je prvič, ne le za Erico in otroke. No, Klara je najbolj vztrajna, fantka na tem prostranem vrtu naših novih prijateljev hitro odkrijeta več bolj zanimivih prostorov, figovec z nagrbančenim deblom in vabečimi vejami, ki jim je kos celo Lukasova omejena plezalska izkušnja, šibeči se kakiji, razkošen pogled na nazobčano grajsko obzidje nad Piranom in tja proti Gradežu, karkoli vidita, je bolj zanimivo od potrpežljivega česanja oljk in polnjenja košare z zelenimi in črnikastimi plodovi. »Vse bo šlo v stiskalnico, vse poberite,« nam je dala prvo in edino inštrukcijo Nadina mama. Nekaj blažene zbranosti je v usklajevanju oči in prstov, v ritmičnem zibanju telesa in duhu na paši po daljnih pokrajinah, v samoti dobro opravljenega dela, ki pa ni osamljenost, saj se premikaš skozi gaj skupaj z drugimi, zatopljenimi v isto delo. Niti nismo posebej veliko govorili, ugodje smo si delili, nedolžno preprosti prišleki v čarobno pokrajino, ki se ji gotovo čudimo prav zato, ker smo zaradi nepoznavanja bolj dovzetni za njegove takojšnje čutne lepote: sredozemski svet, ki sega do tja, kjer raste oljka. »V moji shrambi stoji steklenička oljčnega olja. Tu je poslednja meja Mediterana,« je na začetku jugoslovanskih vojn pisal Dragan Velikič v izvrstnem kratkem eseju o izgubljeni domovini. Takrat je živel v Beogradu. Potem je živel v Budimpešti. Zdaj živi v Berlinu. Eksil ni samo metafizični izmislek odtujenih pisateljev, ki pred pritiski stvarnosti bežijo v vrtinec jezika, eksil je stvarnost sama. Vse domovine so prazne, je pisal Rilke. Mogoče bomo pa zdaj, ko so za nami jugoslovanske vojne (najbrž ne še vse, pravzaprav: Kosovo in Makedonija nenehno tlita, v Bosni pa je vojno stanje bolj zamrznjeno kot odpravljeno) in so domovine razpadle za toliko ljudi, ki jih poznamo, bolj nazorno znali videti, da varnost pred nasiljem in miren dom veljata toliko kot domovina. Iz meditiranja, ki je, kot je pri meni navada, upočasnilo moje motorične funkcije (samo da ti ne bi bilo treba resno delat, pravi moja žena), me je iztrgalo zvonenje mobija. Klical je Baskhim Shehu. Maja letos sva v Barceloni, kjer moj albanski prijatelj živi, skupaj sedela na neki okrogli mizi (vzhod-zahod in EU, take reči). Tudi on živi v eksilu. Pogovarjala sva se o rastoče ugledni slovenski kuratorki, ki mi je, osuplemu, na nekem žuru pred kratkim brezbrižno omenila, da se navzlic dogovoru ne bo lotila pripravljanja razstave o Ljubljani za Center za sodobno kulturo v Barceloni, kjer moj prijatelj vodi program Vzhod. Poleg Prage, Vilniusa, Tirane in nekaterih drugih mest je hotel vključiti tudi slovensko prestolnico. Po-potresna Ljubljana najbolj daljnovidnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja bi bila dober primer graditve nacionalne identitete v urbanem prostoru, v katerem niso poglavitne vzpodbude pomenila le etnična potreba po vseslovenskem zbirališču kolektivnih energij, ampak tudi opiranje na moderno in kozmopolitsko zalogo idej. Baskhim ni bil vesel, ko je slišal, da je v očitno jalovi komunikaciji zapravil pet mesecev, jaz pa nisem bil vesel, ker sem mu moral to povedati. Mislil sem, da je najboljše kar takoj zavrniti ponujeno kuratorsko možnost, saj bi jo medtem lahko izkoristil kdo drug, ali pa se posla lotiti. Časa pa jasno nima nihče. Če kaj razumem z drobovjem, ne z možgani, potem je to gotovo prav ta banalija. Baskhim je iz Tirane, kjer je njegovega očeta, zunanjega ministra, dal diktator Enver Hodža usamomoriti, on pa je kot sin razrednega sovražnika odležal osem let v zaporu, preko Budimpešte prišel v Barcelono. Zanj to ni bila turistična destinacija, kakor je za mnogo Slovencev (no, ali pa Loret del Mar nedaleč stran na obali), ampak je prišel kot gost nekega opogumljajočega in globoko liberalnega programa. Eno leto je bil namreč gost Mednarodnega pisateljskega kongresa, ki sta ga pred manj kot desetletjem ustanovila Nobelovec Wole Soyinka in Salman Rushdie, znan vsaj po fatwi, tiralici na njegovo glavo, ki jo je razpisal iranski teokratski voditelj Homeini. Kongres seveda nima lastnega denarja, da bi pisateljem, ki jim v njihovih prvotnih domovinah bodisi strežejo po življenju bodisi diskriminativno onemogočajo ukvarjanje s poklicem, dal na razpolago stanovanje in enoletno štipendijo, tj. sredstva za normalno življenje. Pač pa je oblikoval mrežo Mesta azila. V mreži so zahodno-evropska in severno-ameriška mesta (in Mexico City). Kako produktivno v simbolnem smislu nacionalne in urbane samozavesti bi bilo, če bi katero od slovenskih mest pristopilo k tej mreži. Priznam, idejo sem že predlagal ljubljanski županji, saj se mi zdi nekako najbolj smiselno, da prav Ljubljana, ki je državna prestolnica šele deset let, prevzame to odgovornost. Ljubljanska vključitev v mednarodno mrežo mest azila bi pokazala več stvari: da mestu ni tuja solidarnost onstran državnih in etničnih meja; da ceni medkulturno komunikacijo in nujnost po medsebojnem spoznavanju; da razvidno stoji na evropskem zemljevidu, dajajoč eksil posameznikom, ki z lastnimi življenji opozarjajo na posledice tiranskih režimov, kar smo sami boleče dobro videli v vojnah v bivši Jugoslaviji. Potem pa bi pokazala tudi to, da je dejavno vključena v mednarodno skupnost ne le v politično-ekonomskem, ampak tudi v kulturnem smislu, in kot prva med mesti vzhodne Evrope, ki so do včeraj preganjance dajale, vstopi v mrežo, kjer lahko preganjance sprejme. Prisotnost in sodelovanje gostujočega pisatelja, ki po enem literarnem večeru ne nadaljuje turneje ali se vrne domov, ampak ima svoj dom kar tu, med nami, taka prisotnost bi bila na dolgi rok zanesljivo inspirativna. Še posebej za literarno sceno, v kateri je jezik nujno ljubosumno varovan kot edino oblikovno sredstvo; tu bi gotovo še zaostril vprašanje, ki je bistveno za sleherno ustvarjalno pisanje: soočanje z drugim. V slovenskih znanstvenih, ekonomskih, likovno umetniških in gledaliških orbitah je mednarodni pretok opazen že tudi površnemu očesu, v pisateljskih pa je še vedno manj intenziven, četudi se je povečal glede na stanje pred osamosvojitvijo. Soočanje z drugim tako postanje manj zadeva knjige in izsanjanih svetov, pa bolj surove, neposredne, življenjske stvarnosti eksila, ki jo slovenska kulturna zgodovina konec koncev dobro pozna vse od Trubarja naprej. Ob vrtoglavih vsotah za projekte novega nogometnega stadiona (koliko je že povprečno gledalcev na tekmi?) bi bila naložba v tak human, svobodomiseln in simbolno pomemben projekt najbrž mala šala za mestni proračun.