Če je evro sistemsko priložnost in okvir za dobro gospodarjenje in nizko inflacijo, ni čarobna palica za življenje nad realnimi možnostmi. Skrb za boljši življenjski standard bo iskrena takrat, ko se bo to upoštevalo. To pa se ne bo zgodilo, če bo odnos do inflacije takšen, kot je trenutno. Ni problem zgolj »številčna« inflacija, problem je odnos do njenih korenin, ki še zdaleč niso v sezonskih podražitvah takšnih ali drugačnih prehrambenih izdelkov. Kruh, stanovanja, šolske potrebščine se ne dražijo zato, ker smo uvedli evro, in zato, ker smo vstopili v klub najbolj razvitih, ampak zato, ker omogočamo in dopuščamo oligopolno obnašanje tam, kjer mora delovati konkurenca. A to z uvedbo evra nima nobene neposredne zveze. Je pa močno povezano z načinom privatizacije na tem področju. Zato visoke podražitve niso naključne in tudi ne kratkotrajne.