V svojem kratkem življenju so me blagoslovili s krompirjem, srečno zvezdo, ki me spremlja na moji poti. Čeprav me pogosto spremlja melanholija, sem se naučil sprejemati tudi veselje in radost. Ker so bili časi, ko sem želel reševati svet. Se mi je zdelo, da za vsako bol raste zel na tem svetu, za vsak problem rešitev. Vse jasno kot beli dan. A ni vedno vse tako črno-belo, so me poučili. Boš z leti videl, mi je velikokrat rekel oče, da moraš sklepati kompromise, se podrejati in včasih udariti po mizi. Sleči svojo kožo in obleči novo. Sem velikokrat zamahnil z roko in rekel, nimaš pojma. Sedaj vem, da je imel prav. Velikokrat smo tako prepričani v svoj prav, pa se znajdemo v situacijah, ko ravnamo enako kot naši starši. Delujemo enako kot oni, čeprav tega nismo želeli, se obnašamo enako, kot bi se tudi oni, in se sami nad seboj čudimo, da je tako. Nocoj bi rad napisal tudi nekaj kratkih besed o prednikih. O svojih prednikih ne vem prav veliko. Pravzaprav zgodovina sega precej dlje, kot sega moj rešetast spomin. A zaskrbljujoče je to, da sem se v preteklih dneh pravzaprav sramoval svoje preteklosti. Se sramoval svojih dejanj in svojih besed, ki sem jih izrekel v hudi jezi, nestrpnosti in ... (tukaj lahko naštevam vse izgovore, a preteklost je tako jasna kot je jasen pisatelju bel papir, ki ždi pred njim). S tem opraviš in greš dalje. Bogatejši za izkušnjo ali dve upaš, da boš prihodnjič ravnal drugače, bolj modro. Pa včasih še vedno ravnaš enako, še enkrat dobiš po glavi ali celo ti komu zadaš udarec, ne da bi to obžaloval. Vse to je pač življenje. Smo takšni in drugačni in to nas dela človeške. Ko sem poslušal, kako so z njimi ravnali, majhnimi nedolžnimi otroci, ko je bila vojna, druga svetovna, da so jih dajali v domove, ker doma ni bilo zanje prostora, so morali v vojsko starši, v ustanove za bolne na živcih, ker niso prenesli pritiskov, sem se vprašal, resnično kako hvaležen sem za svoje življenje. Sem bolje razumel sovraštvo, ki ga je nosil v sebi, moj vzornik, čeprav odsoten v mislih in telesu, in sem dobro razumel, zakaj je izkazal čas svoji materi, ne več očetu, se preimenoval in šel dalje. In razumem, zakaj sem danes človek, kakršen sem. Da sem MP in ne MB, da sem počistil s svojo preteklostjo in začel na novo, da sem razdajal svoje misli in se spraševal o marsičem, skušal najti odgovore na kakšno vprašanje ali pa le zbosti, da bi ljudje mislili. Kot da ne mislite... Kakšna pretencioznost! Ampak tako je s stvarmi, tako je z vsemi nami v trenutkih, ko bi spreminjali svet s čarobno paličico. Zadnje mesece sem preživel z Michelom Larochem. Grozno prisrčen človek je bil Michel in veliko stvari je preživel. Ko sva izdihnila zadnji dih življenja in se poslovila, sem vnovič spoznal, kako malo je potrebnega, da izkušnjo preneseš dalje in se učiš novih stvari, se rojevaš, umiraš, (od)ljubiš in (od)sovražiš, a vendar te to ne povzdiguje v nič več kot že si ... čudovit. Tako prenašamo svoje misli vsi, vsak dan, na vsakem koraku, in tako puščamo sled, odtise dlani, in pogledi se izgubljajo v dnevih. Naj bodo vaši lepi...