»Šivalne potrebščine?« je ponovila Katarga. »Mu vidva verjameta?« se je zasukala k postavama v belem, ki sta sedeli na levi in na desni pred njenim divanom. »Ne, gospodarica,« je izpod pajčolanov prišel enoglasen odgovor. »Jaz prav tako ne,« je pribila Katarga. »Izprazni torbico!« je nahrulila Jeremija. »Da bi jo izpraznil?« je zamrmral. »Pa brž! Semle, na mizo!« Pometla je igralne karte z okrogle črne mize zraven svojega divana. Jeremija si je snel torbico in oklevajoč odprl kovinsko zaponko. Ugibal je, ali naj vzame čarobne predmete ven kos za kosom ali pa torbico kratko malo obrne naokrog. Ko je zaslišal, kako je Katarga nestrpno zasopihala, se je odločil za drugo možnost in torbico izpraznil naenkrat. Na mizo so padli čarobni etui s šivankami, vretence sukanca, čarobni čopič in tri drobne bršljanove vejice, nato pa še naprstnik in kvačka. Jeremija je bil zbegan in razočaran obenem. Prej ne bi niti za hip podvomil, da so v torbici shranjene še druge presenetljive stvari: na primer čarobna paličica, morda kristalna krogla, v kateri bi bilo mogoče uzreti prihodnost, ali pradavne čarovniške bukve. Toda notri so bile očitno res samo šivalne potrebščine. 335