Tisti, ki si je uspel priznati odvisnost, bo moral večino dela, da ji ubeži, opraviti sam. Tu ni čarobne paličice ali pilule, ki bi ga odrešila za vekomaj. Strokovnjaki pravijo, da odvisnik od iger na srečo ni nikoli ozdravljen, kar pa se lahko nauči, je nadzor nad samim sabo. Nekako tako kot zdravljen alkoholik. Dejan to opiše takole: »Zadnjo stavo sem položil pred dvema letoma, desetimi meseci in petnajstimi dnevi, na dan, ko odgovarjam na vaša vprašanja. V skupnosti Anonimni hazarderji vsakdo zelo spoštljivo sešteva dneve svoje vzdržnosti. Samo danes ne bom igral, si rečem vsak dan. En dan res ni težko vzdržati. Vsak dan posebej. Nikoli ne rečem nikoli več, ker bi bilo to prehuda obremenitev, prevelika žalost bi me preplavila, igre na srečo so v meni sprožale tako močne občutke, kot nikoli nič drugega na svetu, ne alkoholna omama, ne seksualnost, ne rojstvo otrok. Pomagam si z obiskovanjem srečanj, branjem naše literature, dobivam se z našimi člani, hodim z njimi v hribe, na kavo, pomagam novincem, predvsem pa delam po dvanajstih korakih in moje življenje postaja povsem drugačno.«