Imela sem dva brata. Imela je dva brata. In posteljo ovenčano z zavesicami. In starega osla, h kateremu je včasih stopila ponoči, v strgani prekratki pižami, z obrito glavo, in mu nasula zrnja in potem je stala ob živali, ure in ure in se gladila po obriti glavi, bosa, brata sta jo našla tako, njuni levji glavi sta blisknili v oknu in potem sta jo odvedla, sramoto jima je delala, ah, kakšno sramoto; ah, kakšno sramoto, glavo sta mi obrila, ko sta zaslutila, privlekla sta me izpod napušča, kjer sem v usta lovila kapljice, da me raje ubijeta, sta dejala, kot da se to nadaljuje, jaz pa sem že mislila, da bi preplavala to vodo, da bi plavala tja na otok, samo kako bi vedela, v temi – kje si, kje je tvoja celica, brila sta me cukajoče, mrha, mrha, obrazi ljudi so mi sledili, morda bi mi lahko prižgal luč in potem bi vedela, priplavala bi, glavo bi ti položila na trebuh, na trebuh, na trebuh, na trebuh, je mislila, nekega večera, v suhi travi, pod pomarančevcem se je zavrtela, vrtela se je, vrtela in krilo se ji je napihovalo kot pisana perut orjaškega ptiča, sonce je bilo pomaranča, oranžni curki so tekli od njega, ona tam, sama, njeno krilo prosojno; moje krilo prosojno, vidiš, tedaj sem legla na tla, ležala sem na tleh, sluteč tvoje tihe tihe tihe korake, tam v samostanu na otoku in to, kako se ti ponoči v celici blesti telo, ljubezen moja, moj bakreni konjiček, moj vlakec, moja čarobna paličica, telo se ti blesti v noči kakor velik mlečen cvet, jaz pa sesam prst, sama v sebi nimam več prostora, na svojem krilu ležim; na svojem krilu je ležala, on v kuti, na otoku, menihi so na vrtu za samostanom gojili zeli in rože in čebulo in za količek ob vhodu v vrt so imeli privezano ovco, strigli so jo enkrat letno in volno so predli in v tihih sobah tkali dolge trakove, pomislil je – okoli vratu bi si ga zadrgnil, trak, kakor plamen bi hušnil skozi okno, privezal bi si kamen okoli vratu in legel na morsko dno, porezal bi se – in ona, bi mu ponoči sedla na trebuh in mu izlizala slane rane, ramena mu je lizala, veke, noč za nočjo, ko je ležal sam v topi juhi noči, z obleko pod glavo; z obleko pod glavo si ležal in potem si neke noči prižgal luč, svinje sem krmila in eni od njih sem okoli vratu privezala zvonček, smejala sem se, potem se mi je zdelo, da se tudi žival smeje, brata globoko v svojih posteljah, potem je na otoku zažarela zvezda in nisem se mogla spomniti tvojega obraza in sem zaplavala in luč je gorela gorela in sem poiskala tvoj obraz in ti položila glavo na trebuh. Položila mu je glavo na trebuh in bila sta tako čudno sama. Sprožil je roko in ji potegnil mokro ruto z glave. Življenje je kapljalo v njiju; kap, kap, kap.