celo poletje. In tudi tista deklica bo prišla nazaj in bo še vedno tukaj,« ga je bodrila mama. Iz maminih ust vse zveni tako enostavno, čeprav v resnici ni. Bilo mu je malo lažje, ampak še vedno je bil žalosten. Zavzdihnil je. Luciji se je smilil. Ko bi vsaj imela čarobno paličico, s katero bi zamahnila in bi bilo vse prav in na svojem mestu. »Kaj pa …« je začela, a bilo ji je nerodno nadaljevati. Prav zoprno je zdaj spraševati nekaj, kar nima zveze z matematiko in nesrečno ljubeznijo. Včasih tudi sinovi vedo, kaj tare njihove mame, ne da bi bile stvari do kraja izrečene. Zelo odraslo je rekel: »Saj Romanov je drugače v redu.«