»Obljubim lahko samo to, da bomo veliko delali in da se bo to videlo tudi na igrišču,« je Džikić začel bolj po ovinkih, kamor je sodila tudi krilatica o tem, da nima čarobne palčke, nato pa bolj konkretno spregovoril o tem, kaj pričakuje že na četrtkovi tekmi proti Žalgirisu in nato v prihajajočih mesecih. »Vsi se verjetno strinjate, da je iz moštva mogoče izvleči več, kot trenutno daje od sebe. Bailey, Taylor, Zupan in še kdo lahko igrajo bolje. Pričakujem, da bo moštvo igralo bolj trdno in hrabro kot doslej. Da bi delovali kot skupina, se morajo igralci na parketu vesti bolj gosposko, kar pomeni več medsebojne pomoči. Predvsem v obrambi si morajo pomagati bolj kot doslej. Če ne bi verjel, da je mogoče igro dvigniti na višjo raven, potem niti ne bi prišel v Ljubljano. Igralci morajo dojeti, da Union Olimpija ni postaja do NBA ali Marsa, ampak velik klub. To se razvija, trenira in gradi, ne glede na to, ali so igralci črni, rumeni ali beli. Ko so tukaj, so člani Uniona Olimpije,« je bil izčrpen tudi sicer zgovorni Džikić, ki je nekatere igralce ljubljanskega kluba spremljal kot skavt Minnesote Timberwolvesov, pri katerih je bil nazadnje tudi eden od pomočnikov trenerja, predvsem Gorana Dragića, uspel pa si je ogledati tudi nekaj posnetkov tekem. Toda tako je spoznal samo tisto, kar je bilo vidno na parketu, ne pa tudi notranjih napetosti, ki so bile naposled usodne za njegovega predhodnika Bečiroviča. Zelo zanimivo bo zato videti že, kako se bo spopadel z najbolj očitno dilemo: dati prednost Baileyju, ki dobro igra samo kot prvi organizator igre, ali Dragiću, kar je v interesu tako ljubljanskih navijačev kot slovenske košarke. Za zdaj se izmika s salomonskim odgovorom, da morda lahko igrata tudi skupaj, na kar bo morda delno odgovorila že četrtkova tekma proti Žalgirisu. Kakor tudi na številna druga vprašanja, ki so se pojavila v zadnjih tednih.