Ne glede na to, na kateri dan je padlo, je bilo novo leto pravzaprav odličen praznik. Sicer ne toliko 1. januar kot silvestrovo, ker je bilo polno sladkega pričakovanja, kaj bo prinesla čarobna noč, kaj se skriva pod novoletno jelko ter kaj bo zvečer in jutri ves dan na praznični mizi. Uradna delitev hišnih opravil na silvestrovo mi je namenila enega najpomembnejših opravkov. Moral sem namreč iti v mestno pekarno po pečenega pujska, ki ga je oče dal tam speči v krušni peči. Danes je pečeni pujs seveda samo živilski artikel, hranilnoo dejstvo, ki ga zasmehujejo zaradi holesterola ter, bojda, škodljivosti in podobnih bedarij, takrat, recimo leta 1958, v časih žalostnih, prežalostnih enolončnic, prežganke, krpic z zeljem, belih in rumenih žgancev ter podobnega živilskega šmorna, pa je bila dostava praznične pečenke resnično odgovorno delo in tudi slavnostno dejanje. Po navadi sem pečenko nosil v lesenem koritu, ki je nekoč rabilo za žehto. Korito je bilo pokrito s staro belo rjuho in sem ga ves čas premeščal izpod ene pod drugo pazduho, ker je bilo precej težko in strašno nerodno.