Kresni dan velja v ljudski veri za najdaljši dan v letu, čeprav je poletni solsticij že tri dni prej. Kakorkoli, ljudje pravijo, da se o kresi dan obesi (prebesi). Spoznanje, da dan začenja pojemati je ljudi od nekdaj navdajalo s tesnobo in strahom za obstoj. Bali so se, da bi sonce shiralo in zato so ga hoteli podpreti z ognjem. Na gričih in hribih (čim bližje soncu) so Kresniku, kasneje Krstniku na čast kurili kresove. Mladež je ob kresu rada plesala in prepevala, najbolj pa je bilo priljubljeno skakanje čez kres. Če skočiš čezenj, te ne le očisti, ampak ti podeli skrivnostnih moči, ki te obvarujejo bolezni in čarov. Ženski, ki se ji skok čez kres ponesrečil, so napovedovali nezakonskega otroka in samski stan. Dekle, ki kres preskoči, se omoži še v tistem letu. Tako kot ogenj, ima v kresu magično moč tudi voda. V srednjem veku so bili prepričani, da so v kresni noči vse reke in studenci blagoslovljeni in da umivanje v njih v tej noči prinaša zdravje in srečo. Sonce napolni ob kresu tudi rastline s svojim blagoslovom in te dobijo skrivnostne moči. Sončnemu božanstvu so bile posebno ljube in posvečene šentjanževka, ivanjščica, marjetica (kresnica), praprot in bela stelja. Čarobno moč ima zlasti praprotno seme: Kdor ga nevede nosi v čevlju, postane neviden in sliši, kaj se to noč med sabo pogovarjajo krave in kokoši. Pogovori živine so preroški, pomenkuje se o tem, kaj se bo v letu zgodilo - kdo bo umrl, pri kateri hiši bodo »kupili«, kdo bo komu nataknil rogove…Neki hlapec, ki je nosil v škornju praprotno seme, je slišal pogovor dveh volov, ki sta se menila, da bo gospodinjo Tončko pri oranju kača pičila, gospodarju Anzu pa bo strupen zelen pajek padel v žlico. Za kresni večer so svoje dni nabirali praprot, da so z njo nastlali po hiši, zlasti pod mizo ali v kakem kotu. Vera je bila, da pride ponoči sv. Janez Krstnik k hiši in da na praproti počiva. Ponekod so praprot izruvali s korenino vred v spomin, da je sv. Janez v puščavi jedel le koreninice. Praprot, potrošena okoli hiše in hleva, naj bi branila kačam k hiši. Prava kresna cvetlica, ki je po našem svetniku dobila celo ime, pa je šentjanževka. Po vsej Evropi so bili ljudje prepričani, da je šentjanževa roža najboljši varuh pred strelo. Na kresni večer, ko se začenja poletje in z njim nevarnost hude ure, so jo pritrdili na okna, za oknice, da bi ne treščilo v hišo. Ob tej priliki so z njo tudi vedeževali. Na vsako okno so dali toliko šentjanževk, kolikor je ljudi pri hiši. Vsak si je izbral svojo. Čigar cvet je usahnil do drugega dne, bo kmalu umrl, čigar cvet pa ostane svež, bo doživel sv. Janeza ob letu osorej. Za podobno vedeževanje so uporabljali tudi ivanjščice in marjetice. Da bi se ubranili coprnic, zlih duhov, strele in kač so postavljali na okenske police šopke kresnic in šentjanževk. Krave, prašiči in kokoši so bile posebej lepe na ta dan. Ozaljšali so jih z ogrlicami iz kresnih rož. Prignali pa so jih tudi h kresu in jih gonili čez žerjavico. To naj bi jih ohranilo pri zdravju. Slabo pa se je pisalo prašičem in kokošim, ki so na svet privekali na kresni dan. Po pripovedovanju Filipove Lenke, so bili ljudje v mozirskih koncih mnenja, da je to »kilava žvat«. Že vnaprej je bila uboga kresna živina določena, da iz nje ne bo kaj prida.