Prvi del trilogije Gospodar prstanov je nadaljevanje Hobita, v katerem smo spremljali Bilba na njegovih potovanjih. Tudi tokrat se vse vrti okoli čudežnega prstana, ki podeljuje nosilcu nevidnost in ima še cel kup drugih čarobnih lastnosti, ta pravljični predmet pa lahko, če pade v neprave roke, povzroči tudi veliko gorja, prevesi razmerje sil na temno stran stran, zato ga gre večja druščina uničiti. Tolkienova štorija je napeta, v ospredju so hobiti, ki so kot nalašč za identifikacijo, zlahka se postavimo v njihovo kožo, saj so nekoliko bolj štorasti in karikirani od nas, skoraj komični junaki, vendar pa srčni in znajo v ključnih trenutkih iz sebe iztisniti kar največ. Tolkienov svet je čaroben, včasih, kadar ga širi s predzgodbami, torej zgodovino izmišljenega sveta, tudi malo kompliciran, poln imen in epizod, ki jim težje sledimo, manierističen, sicer pa prežet in natopljen s čudežnim, in tako ostaja očarljiva klasika fantastične literature. Tokratni prevod, delo Branka Gradišnika, je med tolkienofili vzbudil precej ogorčenja, večinoma neupravičeno, čeprav je z zapletenimi etimologijami pri prevodih predvsem lastnim in zemljepisnih imen res pretiral, pri ohranjanju aliteracij so začeli nabrekati zlogi in tisto, kar je bilo mišljeno kot duhovitost in posmeh, je postalo komplicirano in nabreklo.