Študentom novinarstva povem že takoj na začetku, prvo uro, naj čarobne formule od mene ne pričakujejo. Etike se ne učimo. Razvijamo lahko etično mišljenje, si prizadevamo za osebno držo, teoretska znanja pa nam pri tem gotovo pomagajo, nas pomembno usmerjajo. Toda temeljna je osebna odločitev za etično naravnanost, za odgovornost. Seveda je treba upoštevati tudi okoliščine posameznega primera oziroma etične dileme, toda zaveza spoštovanja dostojanstva človekove osebe ostaja temeljna. Novinarski kodeks je le ena izmed smernic, ni pa dovolj. Če ga pogledate, lahko ugotovite, da je pogosto prazen in v konkretnem primeru pomaga zelo malo. Daje priporočila kot 'novinar naj bo posebno pozoren, ko poroča o nesrečah, družinskih tragedijah, boleznih, otrocih in mladoletnikih'. Vendar pa, kaj to pomeni: biti posebno pozoren? O tem lahko obstajajo takšne in drugačne razlage. Zato je osebna etična naravnanost novinarja tako pomembna. Novinar v konkretnih primerih tehta različne vrednote. Na primer v nedavnem primeru v Slovenskih novicah, ki so do potankosti razgrnile zgodbo o mladoletni manekenki, imamo na eni strani pravico javnosti, da izve, na drugi pa pravico posameznika do zasebnosti. Tukaj ni dvoma, da javnost nima pravice biti obveščena o intimnih podrobnostih, kot je denimo to, da naj bi milanski zdravniki 'pri tej in tej osebi menda odkrili hudo uroinfekcijo'. In ta oseba, po novinarjevih besedah domnevno posiljena, uživalka mamil, zlorabljena, je na prvi strani predstavljena s sliko in z imenom. To je nedopusten poseg v njeno zasebnost, še posebej zato, ker gre za mladoletnico in domnevno povezavo s spolnim deliktom. Skratka, teža odločitve ostaja na novinarju. Ali se bo odločil za senzacionalizem ali pa za novinarstvo.