Odločil sem se, da ga ne bom zbudil, da bi ga pozdravil, čeprav me mika. Tega nisem storil, zato ker bi ga tako prikrajšal za čarobni trenutek naslednjega jutra, ko se bo zbudil in me zagledal v isti celici in mu za nič na svetu ne bo jasno, kaj počnem tu, pa če bo uporabil Occamovo rezilo ali ne. Ne bo dal miru, dokler mu ne bom vsega pojasnil, dokler ne bodo sijajne možnosti za svet, drugačen od tega, ki ga poznamo, popolnoma izključene. Pa čeprav je ta drugi svet tisti, po katerem tako zelo hrepenimo.