Nič se mi ni zdelo narobe za zelo star film, tako spraskane in hreščeče smo gledali tudi v naših podeželskih kinodvoranah. Že po prvih kadrih se je videlo, da je ob straneh le malo osvetljen, vmes je skočila tudi kakšna svetla črta in ton z glasbo je bil mestoma slabo razpoznaven. Pinter se je vrtel okrog projektorja, nekaj ustavljal, vrtel nazaj in naprej in vzdihoval, češ, kakšna neverjetna škoda, kakšna izguba, a smo imeli vendarle kaj videti: prekrasne panorame alpskih pogorij z zamišljenim dekletom v narodni noši, jezera in čolne z nežno glasbo, potem pa koračnice in parada mož v uniformah z detajli korakov, nog in stopal, ki so udarjala ob tlak, mladih obrazov, obrnjenih proti soncu in deklet ob strani in na oknih, ki so lepo urejena mahala z robčki in drugih, ki so navdušeno ploskali. Za parado s firerjem v glavni vlogi, stoječim na črnem, lesketajočem mercedesu z odprto streho, so se pojavili posnetki deklet v belem, ki z baklami segajo v široko posodo z ognjem in zaslišale so se fanfare. Ob njih je stal visok plavolas mladenič, proti kateremu so se sklonile prižgane bakle deklet, prižgale še njegovo, nakar se je mišičasti mož obrnil in stekel z dolgimi koraki po hribu in prek nekega zabrisanega zemljevida Evrope v ozadju naprej v svečanem teku proti Berlinu. Spet je sledil ogenj visoko nad stadionom ob sončnem zahodu, prek te slike so se zvrstili metalci krogle in kopja, skakalci v višino, tekači in Owens, ki je skočil skoraj preko nas v daljavo. Ko sem mislil, da je konec teh čarobnih trenutkov, so sledili novi športniki v borilnih veščinah, sabljanju, plavanju in med njimi telovadno orodje. Z Leonom Štukljem na krogih. Zelo kratko, a nadvse vtisno, kako počasi umirja oba trakova in se dviga v stojo.