Izhajam iz kmečke družine z Lesnega Brda v bližini Horjula. Bilo nas je več otrok, jaz sem bil najmlajši. Mama nam je ob večerih pripovedovala zgodbe in nas uvajala v čarobni svet besede. Kot otrok sem pasel tudi krave in doživljal vse radosti preprostega kmečkega življenja. Učiteljica je kmalu začela pripovedovati, da bi moral v šole, kar je bila za tiste čase za kmečkega otroka, kot veste, precej draga, če že ne izjemna stvar. Meni je bilo veliko do tega, da bi se to uresničilo. Vseskozi sem se zavedal, da imam veliko srečo, ker so me poslali v šole. V Ljubljano sem prišel z dvanajstimi leti. Stanoval sem pri lazaristih, hodil pa na klasično gimnazijo. Bil sem v stiku z ljudmi, ki so se ilegalno shajali v okviru Demokratične mladine. Član nisem bil, sem pa včasih zanje opravil kako pot … Dan pred maturo leta 1949 so me aretirali. Najprej sem bil na zaslišanjih, konec julija pa so me poslali v Strnišče pri Ptuju, kjer je bilo delovno taborišče. Pozimi, ko je bilo minus dvajset stopinj, smo bili v lahkih oblačilih, gumijastih copatih, namesto nogavic pa smo imeli okoli stopal ovit papir cementnih vreč. Doma pol leta niso vedeli, kje sem in kaj je z menoj. Kasneje so me preselili v delovno taborišče na hidroelektrarno v Medvodah. Ko sem po več kot enem letu prišel iz zapora, sem bil star 22 let. Kmalu sem maturiral in se lotil študija. Hotel sem najti odgovore na vprašanja, ki so se logično postavljala ob teh dogodkih: zakaj se je vse to zgodilo?